Meta Krajnc je zdravnica, specializantka družinske medicine in magistrica bioetike, ki je svoje izkušnje dela z umirajočimi pridobila na paliativnem oddelku Onkološkega inštituta. Trenutno se področju etike ob koncu življenja posveča v okviru doktorskega študija na medicinski fakulteti.
Od nekdaj sta jo zanimala tako naravoslovje kot tudi delo z ljudmi, zato se je odločila za študij medicine. Ker prihaja iz Polhovega Gradca, od koder je bil doma tudi Jože Trontelj, dolgoletni predsednik SAZU-ja in bioetik, je že zgodaj spoznala, kaj je bioetika. Med študijem medicine je to zanimanje postajalo vedno bolj konkretno, zato se je po opravljenem strokovnem izpitu odpravila na podiplomski študij bioetike v Belgijo.
Kako se je vaše razumevanje smrti in trpljenja spremenilo, ko ste delali na paliativnem oddelku?
To je bila zame dragocena in tudi težka izkušnja, ker običajno ne srečamo tako pogosto toliko ljudi, ki tako trpijo. Na tem oddelku so zbrani najtežji primeri, na primer mlajši ljudje, ki imajo majhne otroke, pa umirajo za rakom. Veliko sem se naučila od pacientov, predvsem o tem, kaj je zares pomembno v življenju.
Hkrati sem spoznala tudi to, kako težko je posploševati, ker je vsako umiranje drugačno; vsaka situacija je edinstvena, vsak bolnik ima svoje vrednote in potrebe. Kar mi ostaja s tega oddelka, je tudi izkušnja, da bolečina ni enako trpljenje. Bolečina in telesni simptomi so lahko hudi in jih z medicinskimi ukrepi poskušamo čim bolj olajšati; po navadi se jih sicer ne da čisto odpraviti, v večini primerov pa jih znamo narediti znosne.
Hujše od telesne bolečine je duševno, eksistencialno trpljenje, ko posameznik v svojem življenju več ne vidi smisla, ko ga teži krivda, zamere, težek socialni položaj … Paliativna oskrba je usmerjena tudi v te vidike trpljenja in jih poskuša lajšati, saj vključuje tudi duhovno, psihološko in socialno oskrbo.
Ali sploh kdo umre čisto mirno?
V paliativni medicini rečemo, da sta dve poti umiranja: ena je mirna, druga pa nemirna. Večina jih gre po mirni poti, manjšina pa po nemirni, kar pomeni, da na koncu padejo v nekakšen motorični delirij, ko niso več pri zavesti, lahko so tudi agresivni. In to so težke situacije, sploh za svojce in oskrbovalce.
Mirna pot umiranja pa pomeni, da je človek vedno bolj pasiven, vedno bolj se umika vase, zavest je vedno bolj okrnjena, vse dokler v "spanju" ne umre. Pot umiranja na tej telesni ravni je, kot opažamo, v neki meri odvisna tudi od tega, koliko je človek pomirjen v sebi, koliko se je uspel posloviti od svojih bližnjih in narediti neko življenjsko refleksijo.
Če umirajoči čuti, da je imelo njegovo življenje smisel, če on in njegovi bližnji sprejemajo odhajanje in življenja ne poskušajo niti na silo podaljševati niti ne skrajševati ter so drug drugemu v oporo, potem so to lahko zelo milostni, dragoceni trenutki.
Ste se v praksi kdaj srečali s tem, da bi si kdo od bolnikov želel možnost prostovoljnega končanja življenja?
Na paliativnem oddelku sem delala pol leta in v tem času sem se dvakrat srečala s to prošnjo, ampak kakor se je izkazalo in kakor tudi ponavljajo kolegi s paliative, je bil to bolj klic na pomoč. Bolniki so bili iz takšnih ali drugačnih razlogov obupani in so zato želeli, da se jim življenje konča.
To so sicer bile res težke situacije in na nek način tudi razumem te prošnje bolnikov. A ključno se mi zdi, da smo jim takrat dali vedeti, da jim bomo stali ob strani, da bomo naredili vse, kar se da, da izboljšamo kvaliteto in znosnost življenja, da ga ne bomo umetno podaljševali, a tudi ne predčasno prekinili.
Kako se razlikuje pomoč pri umiranju v paliativni oskrbi od pomoči pri končanju življenja v smislu etike in odnosa do pacienta?
Spremljanje umirajočega in nudenje paliativne oskrbe je naša človeška dolžnost, ki izhaja iz tega, da smo vsi ranljivi in včasih pomoč potrebujemo sami, drugič jo nudimo drugim. Brez skrbi drug za drugega naša družba ne bi obstajala. In pravzaprav gre tu za vzajemen proces, ker tudi od bolnikov veliko prejemamo, kot posamezniki in kot družba.
Pri pomoči pri končanju življenja gre za nekaj povsem drugega, gre za končanje življenja kot takega. V življenje aktivno posežemo, kar je z etičnega, pravnega in teološkega stališča že od nekdaj nedopustno. Zapoved "ne ubijaj" oziroma v medicinski etiki "najprej ne škoduj" je ena od temeljnih zapovedi. Naloga zdravnikov je, da preprečujemo in zdravimo bolezni ter lajšamo simptome, ko bolezen ni več ozdravljiva.
Aktivno skrajšanje življenja je meja, prek katere ne smemo iti. Tudi zdravniki smo namreč moralno ranljiva bitja in potrebujemo zelo jasne etične smernice. Naša družba je vedno bolj egoistično, liberalistično usmerjena, ukvarjamo se s pravicami posameznika, želimo si biti čim bolj "svobodni", medtem pa pozabljamo, da smo del družbe. Pozabljamo, da najbolj ranljivi potrebujejo našo zaščito in našo skrb. In da smo tudi sami ranljivi, v odnosih z drugimi in odvisni od drugih.
Pogosto slišimo govoriti o avtonomiji pacienta, o njegovi pravici do odločanja o svojem telesu in življenju. Kje po vašem mnenju tudi avtonomija naleti na meje?
Avtonomijo lahko razumemo zelo različno in v naši družbi prevladuje pragmatično, potrošniško pojmovanje avtonomije, kar pomeni, da sem avtonomen, če se lahko odločam za to, kar si tisti trenutek želim. To se mi zdi zmotno pojmovanje, ker je v ozadju podoba človeka, ki je povsem racionalen, z nespremenljivimi željami, izoliran in neodvisen od drugih, kar pa ni res. Človek je še kako pod vplivom okolice in povezan z drugimi.
Identiteta mene, na primer, je, da sem žena, hčerka, sestra, prijateljica in težko se kar odrežem od teh odnosov, zato je tudi v kontekstu avtonomije nemogoče govoriti o povsem individualistični avtonomiji. Drugi so vedno nekako del mene. V etiki se vedno bolj uveljavlja pojem "odnosne avtonomije", ki želi poudariti vpetost posameznika v odnose.
Hudo bolni so še posebej ranljivi in odvisni od drugih in nemogoče je govoriti o njihovi popolni avtonomiji. Podvrženi so pričakovanjem okolice in pritiskom družbe in skrbi me, kaj bo to prineslo, če bo trenutni zakon stopil v veljavo. O pritiskih na bolnike govorijo tudi razna poročila – najnovejša so iz Kanade – da se jih namreč veliko odloči za smrt tudi zato, da ne bi bili breme okolici. In tukaj pač ne moremo govoriti o avtonomni odločitvi posameznika.
Ali lahko prostovoljno končanje življenja razumemo kot izraz sočutja ali ravno nasprotno – kot družbeni neuspeh v skrbi za trpeče?
Če zelo površinsko pogledamo na pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, jo lahko dojemamo kot dejanje sočutja, tako kot iz sočutja evtanaziramo tudi trpeče živali. Nek globlji, filozofski in teološki razmislek ter predvsem izkušnje dela s trpečimi, z bolnimi in umirajočimi pa pokažejo, da je tisti pravi izraz sočutja skrb za njihovo čim boljše življenje do konca. Ker si bolniki želijo živeti, želijo si potrditve, da je njihovo življenje vredno kljub bolezni.
Pomoč pri samomoru bi bila lahko bližnjica, s katero pa bi bolniku kvečjemu izrazili potrditev, da se z njim strinjamo in da njegovo življenje res ni več smiselno. Kar je tudi v nasprotju z vsemi prizadevanji za preprečevanje samomorov.
Kako bi zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja vplival na zaupanje med pacienti in zdravniki?
Dobro gotovo ne. Bolnik mora imeti do zdravnika neko temeljno zaupanje, mora verjeti, da je naše poslanstvo zdravljenje in zavzemanje za življenje; tudi ko se to izteka in je naša prioriteta lajšanje simptomov. In da ne bomo njihovi rablji, če se nam bo zdelo, da trpijo in si želijo odrešitve.
Že zdaj vidim, da se bolniki in svojci včasih bojijo paliativne oskrbe kot take, ker mislijo, da s tem mi "dvignemo roke". Če pa bo del paliativne oskrbe še evtanazija oziroma asistiran samomor, se bo pa sploh marsikdo bal tako paliativne oskrbe kot tudi nas, zdravnikov.
Ljudje se bojijo, da jih moderna medicina "ne bo pustila umreti". Je njihov strah upravičen?
Dosti starejših in bolnih se res boji, da jim na koncu življenja ne bomo pustili umreti, ker je medicina že tako napredovala, da vsak pozna nekoga, ki je bil v intenzivnih enotah ali so ga oživljali in je bil izhod le dolgotrajnejše umiranje. Ljudje ne bi radi umrli na cevkah, stran od domačih. Nekateri so verjetno tudi zato naklonjeni pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ker si ne želijo tega dodatnega trpljenja.
A pacienti imajo vso pravico zavrniti vsakršno zdravljenje, kar je nekaj povsem drugega kot asistiran samomor. Pomembno je, da se tudi zdravniki znamo ustaviti, omejiti zdravljenje, ko to ni več smiselno. Belgijski filozof J. F. Malherbe je zapisal, da sta pretirana terapevtska vnema v zadnji fazi bolezni in evtanazija kot "simetrična poskusa, da bi se izognili srečanju s smrtjo".
Kaj lahko naredimo kot posamezniki?
Najprej moramo biti občutljivi do bolnih in trpečih ljudi v svojem lokalnem okolju: do svojih sorodnikov, znancev, sosedov. Pomagamo jim lahko že z vključitvijo v razne ustanove ali v profesionalne ali prostovoljne iniciative oz. društva, ki se ukvarjajo s podporo bolnikom. Tovrstnih možnosti je kar nekaj.
Še bolj pomembno pa je, da smo prisotni, da se jih ne bojimo, se ne umikamo. Da se tudi ne bojimo zraven pripeljati otrok in se z njimi pogovarjati tudi o smrti, saj je to velika življenjska šola. Kot družba bomo veliko izgubili, če bomo vse bolne, trpeče in umirajoče odrivali v ustanove, če ne bomo zdržali ob njih in jim namesto sočutne bližine raje ponudili izhod v smrt. To bi bila zelo velika škoda.
