Med bratoma Peytonom in Connorjem iz Alabame v ZDA je le leto in pol starostne razlike. Vedno sta si bila zelo blizu, zdaj pa pravita, da sta si še bližje kot najboljša prijatelja. Maja 2020, sredi pandemije, sta bila namreč na isti dan posvečena v duhovnika.
Božji klic, ki se je razkril v miru srca
Connor in Peyton sta odrasla v katoliški družini. Posvečala sta se običajnim stvarem: šoli, obšolskim dejavnostim, prijateljem, športu, … Klic k duhovništvu ju je presenetil – ni bil sad načrtovanja, temveč poslušnosti in poguma. "Bil sem srednješolec, star šestnajst let … in dotlej nikoli nisem razmišljal o duhovništvu. Potem pa me je klic zadel naravnost v srce," se spominja Connor.
"Ko sem to zaslišal, je moje srce občutilo večji mir kot kadarkoli prej. Preprosto sem vedel. Tisti trenutek sem si rekel: 'Grem v semenišče'," ključni trenutek opisuje Peyton.
Oba sta klic prepoznala med Pohodom za življenje (March for Life) v Washingtonu D. C., kjer ju je spremljal mlad duhovnik, poln veselja in gorečnosti. Prav njegov zgled ju je spodbudil, da sta začela resno razmišljati o tem, kam ju kliče Bog.
Družina – prva semeniška skupnost
Starša, Kirby in Deneen Plessala, sta zdravnika, a predvsem ljubeča vodnika svojih štirih otrok v veri. "V resnici sva samo stopila s poti Svetemu Duhu," o njuni vlogi pri poklicu svojih dveh sinov pove mama Deneen.
Družina je živela preprosto, a močno vero – vsak večer so skupaj večerjali in molili. "Vsak večer smo sedli za mizo, se pogovorili in molili pred obrokom. Takšne navade gradijo temelje vere, ki traja."
Brata pogosto poudarjata, da so bile družinske vrednote – zvestoba, spoštovanje, iskrenost in veselje – zibelka njune poklicanosti. Bog je lahko spregovoril, ker je bil dom prostor miru, ljubezni in poslušanja.
Različni poti, en cilj
Connor je v semenišče vstopil takoj po srednji šoli, Peyton pa je sprva študiral medicino, ker je mislil, da bo šel po očetovih stopinjah. A Bog je imel zanj drugačen načrt. Ko je spet odšel na Pohod za življenje, je v molitvi začutil globok mir – in vedel je, da ga Gospod kliče drugam.
"Mlad človek lahko toliko časa razmišlja, kaj bo počel v življenju, da mu življenje kar spolzi mimo. Ko pa se prepustiš Bogu, pride resnična svoboda," iz izkušnje govori Peyton.
Dvojno posvečenje v času preizkušnje
Zaradi pandemije covida je bilo njuno posvečenje zasebno, brez množice vernikov. A brata nista bila žalostna – nasprotno, v tišini prazne katedrale sta doživela Božjo bližino še bolj osebno. "To ni dan, kot smo si ga predstavljali, a bistveno ostaja – še vedno sva bila posvečena. In duhovništvo traja vse življenje, zato bo še veliko priložnosti za praznovanje," je Connor dejal po slovesnosti.
Bratstvo, ki presega kri
Peyton in Connor sta zdaj duhovnika – ne le brata po krvi, ampak tudi brata v Kristusu. Connor pravi: "Vsakič, ko o tem govorim, se zavem, kakšen blagoslov je, da imam svojega brata ob sebi, ko stopava v to službo," priznava Connor.
"Duhovništvo je res pravo bratstvo – bratstvo duhovnikov. Zdaj sva del te velike družine, a tudi midva sva bratstvo sama po sebi," dodaja Peyton.
Veselje, ki izvira iz darovanja
Peyton opisuje svojo pot kot pot veselja: "Ko sem se odločil, da grem v semenišče, sem občutil obilje veselja, miru in zaupanja. Vse se je postavilo na svoje mesto."
Connor pa poudarja, da duhovništvo ni odrekanje, temveč polnost življenja: "Če resno razmišljaš o poklicu, pojdi v semenišče. Tudi če ne boš postal duhovnik, boš postal boljši človek, boljša različica samega sebe."
Pomembno je, da imamo srce pripravljeno in odprto. Peyton pravi: "Bog je izbral, da naju pokliče. In midva sva imela dovolj milosti in vere, da sva rekla: 'Da, Gospod.'"
