Mojca Giacomelli je doživela močno osebno srečanje z Jezusom in v tem prepoznala svoje poslanstvo – evangelizacijo. Po življenjskih preizkušnjah, ki jih je doživela že kot mamica študentka, in pozneje po ločitvi, ko je ostala brezposelna in s petimi otroki, je kljub vsemu ohranila žar in veselje. Z vsem srcem oznanja, da ima Bog vedno rešitev in da tudi najtežje preizkušnje obrne v dobro.
Kako se je začela vaša povezanost z Jezusom? Ste vero prejeli že v otroštvu?
Ne, v naši družini nismo živeli vere, čeprav sem bila kot dojenčica krščena. Duhovnost me je začela privlačiti šele v najstniških letih. Z mamo sva najprej začeli raziskovati različna področja new agea: horoskop, astrologijo, radiestezijo in obisk vedeževalke. Vse to se mi je zdelo zanimivo in nekaj, po čemer sem hrepenela.
Spraševala sem se, ali je smisel življenja res samo v tem, da končaš šolo, greš v službo, se poročiš in imaš otroke. To mi ni bilo dovolj. Iskala sem nekaj, kar bi me resnično napolnilo in dalo globlji smisel moji identiteti.
Kako se je zgodil prehod iz iskanja v new ageu do osebnega srečanja z Jezusom?
V new ageu sem začela doživljati krizo, ker me je vse bolj motila miselnost, da ni pomembno, v kakšni obliki obstajamo, saj je vse le energija. Sama pa sem hrepenela po tem, da bi bila ljubljena kot oseba, da bi kot Mojca imela svoje pravo mesto, in prav pri Jezusu sem pozneje našla svojo pripadnost.
Srečanje z Jezusom je najprej doživela moja mama, medtem ko sem sama takrat do Cerkve čutila odpor. Kljub temu sem se na njeno povabilo udeležila duhovnih vaj, kjer sem se prvič srečala s Cerkvijo, s karizmami in z Božjo bližino, ki ni takoj obrodila sadov. Resnično močan Jezusov dotik sem doživela na duhovnih vajah v tišini v Vipavskem Križu. Vstopila sem v cerkev in začutila, da Jezus stoji pred menoj, me kot dojenčico nežno vzame k sebi, objame in reče: "Če te ves svet ne razume, jaz te imam rad."
Od takrat naprej je bila v meni prisotna močna lakota po Bogu. Redno sem se udeleževala več molitvenih skupin in brala knjige o svetnikih. Nato sem na začetku svojih študentskih let prejela svete zakramente. Od spreobrnjenja naprej pa sem bila ves čas aktivno vključena v duhovne skupnosti kot organizatorka, animatorka in voditeljica.
Študirali ste farmacijo in med študijem postali mamica. Kako ste doživljali to obdobje?
Farmacije si nisem izbrala, ker bi si iskreno želela; srce me je bolj vleklo k psihologiji. Med študijem sem postala mamica, rodila dva otroka in se poročila.
S prvim otrokom sem zanosila pred poroko, zato sem se v sebi spraševala: "Kaj bo sedaj z mano?" In dejansko sem doživela padec. Prijatelji iz Cerkve so me zavrnili, ker sem imela spolne odnose pred poroko, medtem ko so mi prijatelji, ki niso hodili v cerkev, govorili, da sem neumna, ker se ne odločim za splav.
Padla sem v osamo, ob meni je ostalo zelo malo ljudi. Ginekologinja mi je takoj ponudila napotnico za splav, čeprav je nisem prosila. Toda v srcu sem vedela za Resnico in da življenje vedno zmaga. Na srečo sem imela podporo tudi doma, a posebno upanje mi je dala študentka, ki je bila mamica, in je pričevala, da se zmore. Prav zato se mi zdi, da so pričevanja neprecenljiva.
Študij farmacije sem sicer končala, a tega poklica nisem opravljala. Pozneje sem rodila še tri otroke, tako da sem s petimi otroki ostala doma, saj sem jih želela imeti ob sebi. Kljub temu sem ves čas brala knjige o psihologiji, družinski terapiji, o notranjem ozdravljenju in osvoboditvi.
Po 13 letih zakona ste doživeli ločitev, ostali brezposelni in skrbeli za pet otrok. Ste bili zaradi tega razočarani nad Bogom?
Bila sem sesuta, a trdno odločena, da se oprimem Boga. V veri sem se opolnomočila, prepričana, da je On Bog čudežev in da mi bo pomagal. Prav zato sem vse stavila na Jezusa, kajti po svojih močeh sem naredila vse, kar sem znala in zmogla.
Hkrati pa sem začela graditi ljubezen in spoštovanje do same sebe. Razočaranje nad Bogom, nad močjo molitve in nad svojimi pričakovanji o življenju pa je prišlo pozneje. A Bog me je nosil na rokah – to pa ni pomenilo, da mi je prihranil bolečino.
Kako ste se pobrali in zaživeli naprej?
Na začetku sem doživela sramoto in krivdo, a to ni trajalo dolgo. Vere nisem nikoli izgubila. Doživela sem ogromno milosti, čeprav se še nisem upala soočiti z razočaranjem. Zelo pomembno mi je bilo, da sem imela prijateljico, ob kateri sem se počutila sprejeto in s katero sem lahko delila vse.
Svoje življenje sem si uredila tako, da sem vsak dan, ko so bili otroci v šoli, hodila v kapelo in k sveti maši. V tem času sem bila zelo aktivna v molitvenih skupinah, ki sem jih tudi sama vodila, in to me je držalo pokonci. Iz te preizkušnje se je rodilo vodenje seminarja Glej Luč, nato Center Živi na polno ter programi za ženske Ženska na polno.
Vas je potem Bog vodil po poti, ki ste jo želeli?
Imela sem drugačno predstavo o tem, kako bo Bog posegel, a na ključnih življenjskih točkah me je vodil tako jasno, da nisem mogla zgrešiti. Vse se je začelo z željo po najemu prostora v središču Ljubljane, kamor bi ljudje prihajali na čaj, kavo, pogovor in molitev. Sprva se mi je zdelo, da je to nemogoče, saj nisem imela službe in niti ne vedela, kako bom plačala položnice ali preživela dan. S prijateljicami smo molile, če je to Božja volja, naj On to zamisel uresniči.
Nato se je zgodilo, da je bila na duhovnem seminarju Glej, Luč neka gospa, ki so jo moje besede močno nagovorile. Poklicala me je in mi ponudila prostor v Ljubljani brez plačila najemnine. Ponudbo sem z veseljem sprejela in ustanovila Center Živi na polno. Skozi pogovore z ženskami, ki so prihajale v center, sem ugotovila, da skoraj vse doživljamo podobne stiske in dvome. Iz tega se je rodilo spoznanje, da Jezus želi, naj pripravim duhovne vaje posebej za ženske.
Na katerem področju so po vašem opažanju ženske danes najbolj ranjene?
Ženske nosijo v sebi ogromno krivde, občutka nevrednosti, negotovosti, strahu, temačnosti, tesnobnosti, pomanjkanja ljubezni do sebe, notranje praznine, izkoreninjenosti in lakote po Bogu. Opazen je duh sirote, kar pomeni, da želijo imeti vse pod nadzorom, vse dati od sebe, se ne ustaviti in ne popustiti.
V Zavodu Živi na polno ste takrat začeli tudi s plesnimi srečanji, na katerih so se zbirali tako moški kot ženske. Kakšen osebni izziv vam je to predstavljalo?
S plesom smo začeli, ker sem opazila, da so kristjani pogosto zelo zategnjeni in nesproščeni, kot da je zabava nekaj manjvrednega. Prav prek plesa sem se sama soočila z izzivom, da se prepustim in dovolim, da me vodi moški. Zaradi vsega, kar sem prestala, je bila to zame dragocena lekcija. Hkrati pa sem doživela stik s svojo ženstvenostjo – Jezus mi je prek moškega, ki me je izbral za svojo soplesalko, namenil posebno pozornost.
Kako bi nekomu, ki ne pozna vašega dela, razložili, kaj pomeni evangelizacija, in zakaj vam prinaša toliko veselja?
Doživela sem, da me je neka ženska vprašala, zakaj tako žarim in od kod izhaja moje veselje. Zanimalo jo je tudi, kakšno službo opravljam. Razložila sem ji, da se ukvarjam z evangelizacijo. Ker ni vedela, kaj to pomeni, sem ji takole predstavila:
"Imela sem zelo močno izkušnjo, da je Bog živ in me ima rad, ter da ima za vsakega izmed nas pripravljene lepe stvari. Prav zato želim pomagati tudi tistim, ki Ga še ne poznajo, da bi spoznali, kdo je Bog in kaj zmore."
Kako danes doživljate svoje preizkušnje – kot breme ali kot dar?
Sama si ne bi izbrala nobene od preizkušenj, a kar mi je Bog dal sredi vsega tega in kako me je oblikoval, ne bi zamenjala z ničemer, saj je sad tega zelo dober. Današnja družba hrepeni po tem, da ne bi bilo trpljenja in da bi bilo vse lepo ter udobno. Tistega, kar Bog za nas želi, se pogosto skušamo izogniti, a s tem se oropamo samega sebe.
Jezus obljublja srečo in množici je to razložil z blagri: "Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo." To ne pomeni, da je blagor v tem, da si žalosten, temveč v tem, da boš potolažen.
Če bomo v svojo stisko vključili Njega, bo On to stisko naredil za izvir sreče, za izvir polnosti in izvir preobrata. Ko v svojo bolečino vključimo Jezusa, ta bolečina postane izvir rešitve, do katere bi sicer sami želeli priti na drugačen način.
