7 nasvetov, kako se osvoboditi zamere in odpustiti

Na prvi pogled se zdi, da je zamera le odmev bolečine, ki ostaja v našem srcu. Toda če smo natančnejši, gre za nekaj dosti globljega in nevarnejšega: gre za prikrito željo, da bi druga oseba na nek način občutila enako trpljenje, kot smo ga bili deležni sami. Kot bi naša bolečina zahtevala nekakšno "odškodnino" in dokler je ne dobi, srce vztrajno čaka – to čakanje pa nas požira in izčrpava ter iz nas dela ujetnike.

Z duhovnega vidika je zamera kot nevidna veriga, ki nas veže na storilca. Vsakokrat, ko se v mislih vrnemo k dejanju, ki nam je zadalo bolečino, vsakokrat, ko se v nas porajajo misli o maščevanju ali zadovoljstvu ob porazu druge osebe, to verigo krepimo. Ne zavedamo se, da se medtem naša duša spreminja v rodovitna tla za grenkobo ter se zapira miru in Božjemu posredovanju.

Dokler se oklepamo zamere, se oklepamo tudi odprte rane. Odprta rana, izpostavljena strupu jeze in želji po maščevanju, pa se okuži.

Zamera nas zavaja z lažno obljubo, da je to "oklepanje" oblika zaščite. V praksi pa smo mi tisti, ki postanemo zagrenjeni. Mi smo tisti, ki ostanemo ujetniki. Mi smo tisti, ki ne izkusimo polnosti, ki nam jo Bog želi podariti.

Opustitev zamere ne pomeni, da se strinjamo s tem, kar se je zgodilo. Ne pomeni, da želimo izbrisati spomin ali se odpovedati pravičnosti. Pomeni pa priznanje, da je popolna pravičnost v Božjih rokah in da je Bog sposoben videti sleherno podrobnost tega, kar se je zgodilo.

Takrat recimo: "Gospod, predajam se. Nočem več, da se moje življenje vrti okoli te rane. Zaupam, da boš vedel, kako se z njo spopasti, bolje kakor jaz."

Odpuščanje pomeni zaupanje. Zaupanje pa pomeni počitek. Ko vlogo sodnika izpustimo iz svojih rok in jo prepustimo v Božje roke, naredimo prostor, da nam On prinese resnično ozdravljenje.

Zamera iz nas dela ujetnike; odpuščanje nas osvobaja. In pogosto je ta svoboda darilo, ki si ga podarimo sami – veliko prej, preden se druga oseba tega sploh zave. Odpuščanje ne spremeni preteklosti, v celoti pa spremeni način, kako se soočamo s prihodnostjo.

Prvi korak je priznanje, ne da bi zavajali sebe ali druge, da zamera obstaja. Pogosto prikrivamo svojo jezo z besedami, da "je konec" ali "ni mi več mar", vendar zadošča že, da zgolj slišimo ime osebe ali pa se spomnimo dogodka in rana nas znova zaboli. Poimenovanje čustva je temeljnega pomena: "Glede tega občutim zamero."

Vprašajte se: kaj natančno me je prizadelo? Ali je bil to odnos določene osebe ali njene besede, krivica ali pomanjkanje priznanja? Ločevanje resnične bolečine od tiste, ki si jo zgolj predstavljamo, nam pomaga, da se z njo spopademo zavestneje in manj vročekrvno.

To je najtežja točka. Zamera uspeva ob želji po "čustveni odškodnini". Opustitev te želje je dejanje vere: verjamemo, da Bog vidi in ve ter da je njegova pravičnost boljša od vsakega maščevanja, ki bi zraslo iz našega gneva.

To ni preprosto, je pa zelo osvobajajoče. Začnite s prošnjo Bogu, naj poskrbi za srce te osebe. Sprva bo to morda mehanska molitev, brez čustev. Sčasoma pa ta praksa pretrga nevidne verige in pripravi prostor za mir.

Vsakokrat, ko se spomnite bolečega dogodka, se zavestno odločite, da boste namesto tega premišljevali o nečem pozitivnem. To je lahko svetopisemska vrstica, prijeten spomin ali kratka molitev, kot je: "Gospod, predajam se Ti." To bo preprečilo, da bi se rana vedno znova odpirala.

Pogovor s terapevtom ali duhovnim svetovalcem vam bo v pomoč, da boste izpustili breme, ki se ga morda ne morete znebiti sami. Zdrav pogovor odpira pot do novih pomenov in spoznanj.

Vsega ne bo rešilo eno samo dejanje. Včasih boste morali isti osebi odpustiti večkrat, vsakokrat malce bolj. In s tem ni nič narobe – na ta način se naše srce obnovi.

Premagovanje zamer je pogumno dejanje. Izraža našo odločitev: "Izbiram mir, tudi če druga oseba nikoli ne bo prosila za odpuščanje. Izbiram življenje v svobodi."

Kajti na koncu odpuščanje ni usluga drugemu – je darilo sebi in dejanje zaupanja v Boga: On namreč celi rane, ki se jih nihče drug ne more dotakniti.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.