Kako vedeti, ali ste našli "pravega" življenjskega sopotnika? Sam sem prepričan, da se na svetu za vsakogar najde par, toda moji pogledi se seveda vedno ne ujemajo s stvarnostjo.
Nekateri ljudje se bojijo, da so se razšli z ljubeznijo svojega življenja, da so to spoznali šele takrat, ko je bilo že prepozno, in se zdaj nikoli ne bodo poročili. Žal jim je, da so izgubili pogum ob misli na poroko, da so razmerje jemali za samoumevno ali da so napačno mislili, kako si želijo svobode, da bi še nekoliko dlje uživali samsko življenje.
Sodobni duh časa se poroke v mlajših letih boji in ljudi spodbuja, naj se ne ustalijo prehitro. Zaradi tega se konča veliko razmerij, ki bi dolgoročno gledano ljudem lahko prinesla življenjsko srečo.
Obstajajo tudi samski ljudje, ki povsod iščejo partnerja, pa preprosto nimajo sreče. Bojijo se, da so zamudili svojo priložnost. Skrbi jih, da niso dovolj natančno iskali ali da se preprosto niso znašli v pravih okoliščinah. Zdaj so obsojeni na to, da se bodo postarali sami.
Kot duhovnika me ljudje včasih sprašujejo, ali so zamudili svojo poklicanost v sveti zakon in s tem izgubili priložnost za srečo. Ne vedo, kako naprej, in so ujeti v obžalovanju.
Ena največjih vrlin pa je upanje, ki v nas ohranja spodbudo in navdih, vendar je resničen izziv to upanje ohraniti, ko se življenje ne razvija po naših načrtih.
Katoličani imamo še dodatno skrb, ko gre za iskanje življenjskega poslanstva: natančno moramo razločiti, kdo je poklican v duhovništvo ali v redovno življenje. Misel na duhovniški ali redovni poklic je lahko nekoliko zastrašujoča. Zahteva veliko žrtev. Misel, da bi postal župnik, mlade moške prestraši, ko vidijo, koliko odgovornosti ima duhovnik. To je bila moja izkušnja v mladosti. Skrbelo me je, da ne bom nikoli dovolj samozavesten, da bi bil dober pridigar, ali da bom v spovednici dal slab nasvet in s tem nekomu uničil življenje. Vedno sem čutil, da imam ta poklic, vendar sem vsaj nekaj mesecev pred vpisom na teološko fakulteto v sebi to odločno zanikal.
Včasih se sprašujem, kakšno bi bilo moje življenje, če ne bi vztrajal. Bi globoko obžaloval zamujeno priložnost?
V naši župniji, kjer obhajamo tradicionalna bogoslužja, smo blagoslovljeni z večjim številom mladih mož in žena, ki razmišljajo o posvečenem življenju. Ko me prosijo za nasvet, jim povem, naj jih ne skrbi: Bog jih bo postavil na pravo mesto ob pravem času, če bodo le odprti in pozorni na Njegov klic.
Omenim jim, da je vedno dobro raziskati vse možnosti, četudi zgolj zato, da se prepričamo, kako določeni poklici niso pravi za nas. Na ta način je odločitev sprejeta na podlagi vseh dostopnih informacij.
Po mojem mnenju Bog vsakega izmed nas kliče k določenemu poslanstvu, vendar nam ne bo zameril, če ga bomo sprejeli postopoma ali pa ga sploh v celoti zgrešili. Tudi če se nam zdi, da smo zamudili prvotni klic, bomo morda pozneje dobili novo priložnost ali pa nam bo Bog celo ponudil novo pot, da Ga najdemo. Ne pozabite: Bog je od nekdaj vedel, kako bo naša svoboda vplivala na njegovo milost. Ko sta Adam in Eva neuspešno upravljala z lastno svobodo, se je na to odzval z največjo obljubo vseh časov – poslal nam je Odrešenika.
Poznam nekaj mladih mož, ki so bili žal pod pritiskom staršev, naj se ne vpišejo v bogoslovno semenišče. Danes pa jim je Bog dal na voljo nove poti in so srečno poročeni. Resnično verjamem, da ima Bog načrt za življenje vsakega človeka, toda tudi ko ti načrti ne uspejo, si prizadeva, da bi nas znova usmeril na pot sreče. Ni mu do tega, da bi svoje otroke obsodil na razočaranje in žalost.
Moja poklicna pot je tako dolga in vijugasta, da celo sam težko sledim vsem podrobnostim. V kar nekaj trenutkih svojega življenja bi se lahko spraševal, ali sem zgrešil svoje poslanstvo. To sem se dejansko večkrat spraševal. Sčasoma pa sem spoznal modrost starega pregovora: Bog po krivih črtah ravno piše. Če je uspelo meni, lahko uspe vsakomur.
Če bi moral povzeti, česa sem se naučil v teh letih, bi šlo verjetno nekako takole:
Ne načrtujte. Razločujte
Ko se osredinimo na načrt, se lahko zgodi, da zamisel, ki se nam je zasidrala v glavi, ni prava, lahko pa nas zaslepi za druge možnosti. Zato odložite vnaprej oblikovane načrte in razločujte. Molite in poslušajte. Bog je Bog novih začetkov. Verjetno vam bo dal vpogled v nov poklic, če mislite, da ste svojega zgrešili, morda pa vam bo razkril, da pravzaprav niste zgrešili ničesar.
Naj vas ne obremenjujejo obžalovanja iz preteklosti
Ne smemo se obremenjevati s potmi, ki jih nismo ubrali. Prav tako ne smemo biti zmotno prepričani, da sta edini možni poslanstvi v življenju duhovništvo ali zakon. Vsakdo ima svoje poslanstvo. Ta trenutek. Bodite najboljši zaposleni, najboljši sin ali oče, najboljša hči ali mati, najboljši prijatelj, laiški katehet, umetnik, vrtnar, učitelj, ribič …
Morda pa sploh niste zgrešili svojega poslanstva
Težave, ovire ali trpljenje ne pomenijo samodejno, da ste na napačni poti. Morda se vam zdi, da bi bilo vaše življenje boljše, če bi se odločili drugače, toda to je zgolj pobožna želja. Vsak poklic ima svoje izzive in ovire, čeprav sem trdno prepričan, da poklic vsakega posameznika prispeva k njegovi sreči. Ne pozabite: sreča ne pomeni nujno lahko dosegljivega uspeha ali odsotnosti težav. Najboljši rezultati vedno zahtevajo obilo truda.
Pritisk nad človekom, da ne bi zgrešil svojega poslanstva v življenju, je lahko neizmeren. Resnično pretiran.
Ne pozabite, da Bog vedno želi najboljše za svoje otroke. Nikoli nas ne bo prepustil brezsmiselnemu življenju. Ker se tega zavedamo, nam ni treba preveč skrbeti, ali bomo našli svoje poslanstvo ali ne. Moramo pa biti pozorni in sposobni razločevanja, saj nas Bog vedno vabi, naj gremo naprej.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
