“Ta zakon je povsem v nasprotju z mojo vestjo”

Eden najuglednejših slovenskih kardiologov dr. Marko Noč, ki je opravil že prek 10.000 operacij in se zelo pogosto srečal s smrtjo ter umiranjem, je o tej in tematiki Zakona o pomoči pri predčasnem končanju življenja spregovoril za Aleteio. "Vso zdravniško kariero, 39 let se borim za človeška življenja. Povsem tuje mi je, da bi jih zavestno končeval," je med drugim dejal.

V svoji uspešni karieri kardiologa in specialista intenzivne medicine ste se pogosto srečevali s smrtjo, v določenem obdobju tudi vsak dan. Kaj si ljudje želijo v zadnjih urah življenja?
Mislim, da si želijo udobja; tako da ne dihajo težko in da jih ne boli. Velikokrat si zaželijo bližine svojcev ali ljudi, ki jih imajo radi. Včasih sem imel tudi vtis, da želijo kakšno stvar za nazaj še popraviti ali zgladiti. Mnogi želijo tudi duhovnika, tudi tisti, za katere sem mislil, da niso verni.

Vse povedano seveda velja za bolnike, ki so, ko se dogaja prehod iz življenja v smrt, zavestni. Danes namreč vse več bolnikov umre daleč stran od najbližjih, v intenzivnih enotah bolnišnic, kjer so uspavani in priključeni na številne aparature. Poleg njih smo tako le zdravniki in medicinske sestre, ki jim skušajo nuditi čim večje udobje in dostojanstvo pri umiranju. Intenzivna medicina v tem obdobju preide v paliativno medicino, kar pomeni, da opuščamo invazivne metode zdravljenja, ki bi podaljševale agonijo umiranja, in jih nadomestimo z zagotavljanjem bolnikovega udobja.

Vam je kdaj že kdo rekel, da mu pomagate umreti?
Ne spomnim se, da bi mi kdo od bolnikov kadarkoli rekel, naj mu pomagam umreti. Sem pa velikokrat, seveda pri zavestnih bolnikih, zaznal, da čutijo, da se bližajo smrti. Četudi so naši medicinski kriteriji govorili drugače. Ali pa so mi to celo sami povedali in se nekajkrat tudi zahvalili za vso našo skrb.

Lani ste za Družino zapisali, da bi "legalizacija evtanazije odprla Pandorino skrinjico nadaljnje dehumanizacije in komercializacije sodobne medicine in nas pripeljala do težko predstavljivih etičnih dilem in absurdov". Ko berete ta zakon – v katerih točkah se najbolj bojite, da bi se to lahko uresničilo? Torej, kje so zlorabe najbolj verjetne?
Naj omenim le nekaj absurdov tega zakona. Če bo potrjen, bo zelo hitro prišlo do širjenja nabora bolnikov, ki bodo želeli to storitev. To kažejo tudi izkušnje zdravnikov iz Kanade, ki imajo podoben zakon že vrsto let in so nas te dni s posebnim pismom opozorili ravno na to. Prav tako obstaja velika nevarnost, da bi pomoč pri samousmrtitvi postajala ceneno nadomestilo paliativne oskrbe in človeške bližine v tem obdobju življenja. Poleg tega z medicinskega, pa tudi pravnega stališča, zakon vsebuje številne absurde.

Na primer, da zdravnik ne sme napisati kot vzrok smrti "pomoč pri prostovoljnem končanju življenja", ampak osnovno bolezen. Torej zakon zdravnika naravnost sili k laži. Tukaj računam na Ustavno sodišče, da zakon razveljavi, tudi če bi bil potrjen na nedeljskem referendumu. Potem so tu še strahovi glede darovanja organov na ta način umrlih in še bi lahko našteval.

Ali tujina tudi opozarja na take primere?
Vse večji odstotek organov se pridobi tudi na ta način. Če se ne motim, je ta delež darovanih organov v Kanadi že blizu 8 odstotkov vseh umrlih darovalcev. Ker je ozko grlo pri presaditvah že vrsto let ponudba organov, so seveda možnosti zlorabe, tudi v komercialne namene, neštete.

Česa se še bojite?
V današnji vse bolj materializirani slovenski družbi si predstavljam, da bosta pomoč pri prostovoljnem končanju življenja in čez nekaj let tudi evtanazija (za zdaj v zakonu te ni, op. a.) postali uspešen "zavarovalniški produkt" in nastale bi posebne inštitucije, ki bi se ukvarjale samo s tem. V končni fazi bi lahko tudi v vsaki bolnišnici imeli posebne "oddelke za pospešeno umiranje" ali celo "bolnišnično komisijo", ki bi hodila po oddelkih in triažirala bolnike. Ko enkrat odpreš to Pandorino skrinjico, je prehod do največjih absurdov zvezen in le vprašanje časa.

Kje poteka ločnica med evtanazijo in pomočjo pri prostovoljnem končanju življenja?
Pri evtanaziji zdravnik bolnika sam umori, pri pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pa mu pomaga pri samomoru. Vsebinske razlike med tema dvema pojmoma osebno ne vidim. Poleg tega se pri našem zakonu poraja tudi vprašanje, kaj storiti z bolniki, ki snovi za samomor ne morejo zaužiti sami oziroma si je ne morejo sami vbrizgati.

Kdo bo to storil namesto njih? Zdravnik, medicinska sestra, laik ... ki bi s tem storil umor, pred katerim ga ta zakon pravno ne ščiti. Kaj pa, če zaužita ali vbrizgana snov ne bo zadostno delovala? Bomo potem bolnika pod diagnozo "neuspeli samomor" prepeljali v bolnišnico? In morda tam postopek nadaljevali ali pa ga namesto tega začeli zdraviti, kot zdravimo druge poskuse samomora? Skratka, na vsaki točki tega zakona se pojavljajo absurdi, kar potrjuje, da so ga pisali ljudje, ki o medicini ne vedo nič ali zelo malo.

Kako je z avtonomijo pacienta? Kakšni bodo družbeni in družinski pritiski, bodo pacienti tudi pod vtisom bolečine? Se bodo lahko oni dejansko avtonomno odločali? Kako vidite to po vaših izkušnjah?
Menim, da gre tudi tu za dokaj spolzek teren. Nihče ne more zagotoviti, da se ne bi pojavili pritiski družine in okolice v smislu, da bolnik živi človeka nevredno življenje. Morda zavestni, morda podzavestni. Morda povezani z dedovanjem, življenjskim zavarovanjem ali s tem, da bi se rešili skrbi za bolnega človeka, ki je omagal. Morda bo v luči vsega tega bolnik sam prišel do sklepa, da ne želi biti nikomur v breme.

Vsak tak primer "odvečnosti" bi bil zame krovni dokaz, kako je naša družba zašla. Mislim namreč, da je prav zadnje obdobje življenja ogledalo civiliziranosti in humanosti družbe. Vprašanje, ki se poraja ob razpravah o tem nesrečnem zakonu, je zato tudi bistveno širše. Ali smo se kot družba še zmožni upreti sebičnosti, potrošništvu in lastnemu koristoljubju na račun sočloveka v zadnjem obdobju življenja ter mu zagotoviti ustrezno medicino, nego in človeško bližino?

Se počutite kot zdravnik zaradi tega zakona stisnjeni v kot?
Ta zakon je povsem v nasprotju z mojo vestjo in tudi z zdravniško Hipokratovo prisego, ki jo nekateri žal banalizirajo, češ da je zastarela in neprimerna za današnji čas. Osebno mislim, da je vse bolj aktualna na številnih področjih. Tudi v luči porajanja tako absurdnih zakonov, kot je ta …

Včasih nam kristjanom očitajo, da smo tudi mi zastareli. Koliko nevernih kolegov poznate, ki so proti takšnemu zakonu?
Veliko. Mislim, da zelo veliko pove tudi dejstvo, da so vse zdravniške organizacije odločno proti temu zakonu. Take enotnosti še ni bilo. Normalnega in dobromislečega sestavljavca in zakonodajalca bi to nedvomno takoj odvrnilo od tega zakona. A sedanja koalicija se, kot vidimo, praktično vsak dan, tudi na drugih področjih, ne ozira na mnenje stroke, ampak raje posluša razne nevladne poulične poliglote.

Kako bi izboljšali paliativo, da bi bilo recimo manj kandidatov za tovrstne postopke?
V zadnjem obdobju življenja je pomembno, da se lečeči zdravnik prelevi v dobrega človeka, ki bolniku tako telesno kot psihično olajša umiranje. Namesto zapletenih aparatur in zdravil, ki nadomeščajo delovanje posameznih organov in z njimi dandanes rešujemo številna življenja, pride na vrsto drugačna medicina.

Gre za tako imenovane paliativne ukrepe, ki obsegajo lajšanje morebitnih bolečin in težkega dihanja ter zagotavljanje udobja. To področje medicine, zlasti v luči hitrega staranja populacije in posledičnih številnih kroničnih bolezni, nikakor ni manj pomembno od "klasične" medicine. In tu je naša država v velikem zaostanku. Prav groteskno je zato, da namesto vsega naštetega bolnikom ponuja pomoč pri samomoru. Zakaj se država raje ne osredotoči na svoje dolžnosti do bolnika v tem obdobju življenja? Govorim o nezadostnih kapacitetah in pogosto slabi kvaliteti nege na domu, nezadostnih kapacitetah domov za ostarele, negovalnih oddelkov in bolnišnic ter hospicev. In potem bi se pokazalo, da verjetno sploh ni potrebe po pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in evtanaziji.