Manekenka, ki je nekoč živela daleč od Boga: “Danes vsak dan čutim njegovo prisotnost”

Ilona Adamska je dolga leta živela daleč od Boga, preobremenjena s svojo manekensko kariero. Prelomnica v njenem življenju je bila smrt ljubljenega očeta.

Dolga leta ste živeli daleč od Boga. Kaj se je zgodilo, da ste se znova vrnili k Njemu?
Nepričakovana smrt mojega očeta maja 2018. Njegova smrt je bila za naju z mamo velik šok. Oče se je prehladil, zaradi pljučnice je končal na intenzivni negi. Dva meseca je bil v komi.

Moja družina je verna, vzgojena sem bila v katoliški veri. Po končani srednji šoli sem odšla v Krakov študirat filozofijo. Na Papeško teološko akademijo (danes Papeška univerza Janeza Pavla II.) sem bila sprejeta kot drugi najvišje uvrščeni študent. Čeprav so mi drugi morda zavidali, to dejstvo name ni naredilo večjega vtisa.

Pravzaprav me je življenje v Krakovu in študij na katoliški univerzi le še bolj odtujilo od Cerkve. V Krakovu sem živela osem let in se tam maše udeležila le enkrat, ob začetku študijskega leta.

Od kod izvira ta odpor do Cerkve?
Zgrožena sem bila nad vedenjem nekaterih duhovnikov. Pogosto so mi pošiljali neprimerna sporočila. Teh protislovij v sebi nisem mogla razumeti. Takrat sem se spraševala, kako bi sploh lahko šla k takšnemu duhovniku in se spovedala svojih grehov. To je bilo strašno pretresljivo.

Ste popolnoma prekinili stik s Cerkvijo?
Maše sem obiskovala le, ko sem bila pri družini. Nisem hotela vznemirjati staršev, ki so vsako nedeljo hodili v cerkev in so bili zelo verni. Evharistije nisem doživljala zavestno. Še več, med mašo so bile moje misli povsem drugje. Moja udeležba ni imela smisla; nisem razumela, kaj se tam dogaja. Sedela sem v svoji klopi, a v glavi sem delala načrte za kariero in razmišljala o novih projektih. Tako je bilo dvanajst let.

Dokler ni prišla tragedija. Ko je moj oče nezavesten ležal v bolnišnici, sem se začela obračati na Boga. Prosila sem ga, naj ne odpelje očeta. Nato sem med službenimi potovanji začela obiskovati cerkve, da bi molila za očetovo ozdravitev. Spomnila sem se maminih besed, pogosto je govorila, da bo moja molitev uslišana, če bom molila v cerkvi. Takrat sem veliko molila, a to so bile le besede. Molitev, ki sem jo namenila Bogu, ni bila polna vere.

Ste bili po očetovi smrti jezni na Boga?
Ko je oče umrl, sem postala panična. Spraševala sem se, kaj se bo zgodilo z mano, z mojo mamo. Razjezila sem se na Boga. Celo povedala sem mu, da sem razočarana, ker ni storil ničesar. Preplavil me je dvom. Moja mama je, kolikor mi je povedala, čutila enako. Spomnim se, da sva zamerili tudi sveti Riti, h kateri sva molili vsak dan, ko je bil oče v komi.

Kaj se je od takrat spremenilo?
Moje življenje se je začelo sesuvati. Nisem bila srečna. Takrat sem bila v razmerju z ločenim moškim. Moji pogledi na zakon so bili daleč od naukov Cerkve. Verjela sem, da zakon ni potreben, da papirji niso pomembni, če želita biti dva človeka skupaj.

Dve leti sem živela v grehu, ne da bi se tega sploh zavedala. Vse sem lahko utemeljila. Tudi ta odnos je začel razpadati. Poleg tega, da štirinajst let vodim lastno podjetje, izdajam revije, knjige in organiziram medijske dogodke, se ukvarjam tudi z manekenstvom. Ko sem žalovala za očetom, sem se zredila za petnajst kilogramov. Žalost sem tešila s sladkarijami. Nehala sem dobivati ​​​​ponudbe, povezane z manekenstvom. Počasi sem padla v depresijo.

Kdaj ste se odločili, da tako ne morete več živeti?
Nekega dne sem organizirala delavnico o blagovnih znamkah. Prijateljico, ki je profesionalna vizažistka, sem prosila, da mi naliči obraz. Začeli sva se pogovarjati. V trenutku se je nekaj v meni zlomilo. Nisem se mogla zadržati in sem bruhnila v jok. Prijateljica me je vprašala, zakaj. Povedala sem ji, da se mi podira celo življenje.

Priporočila mi je, naj se obrnem na nekega duhovnika, in me spodbudila, naj ga nujno pokličem. Nisem se želela pogovarjati z njim. Zdelo se mi je, da to ne bo pomagalo. Ona ga je vseeno poklicala. Slišala sem ga vprašati: "Katero ovco si mi danes pripeljala?" Prijateljica mi je podala telefon. Spomnim se, da sem takrat rekla le, da sem izgubljena v življenju. In iz mojih ust ni prišlo nič več.

Duhovnik me je prosil, naj pridem k njemu k spovedi. Oklevala sem. Zdaj, ko se ozrem nazaj, vidim, kako zelo se je Satan boril, da ne bi šla. Izgovarjala sem se. Vendar sem se odločila, da grem. Med spovedjo svojega življenja sem jokala kot majhen otrok. Končno sem se počutila svobodno. Nisem vedela, da so grehi, ki sem jih storila, tako uničujoče vplivali na moje življenje. Hodila sem k vedeževalcem, se zatekala k tarotu in bioenergetikom. Nisem imela pojma, kako uničujoče so takšne dejavnosti za mojo duhovnost.

Je bil to začetek vaše poti do spreobrnjenja?
Da. Po spovedi sem šla v cerkev. Nisem mogla nehati jokati. A v sebi sem čutila takšen mir. Duhovnik mi je svetoval, naj pridem na njegove duhovne vaje, ki bodo vključevale molitev za notranje ozdravljenje. Po tem srečanju sem redno obiskovala cerkev. Vsako nedeljo sem prejemala sveto obhajilo.

V sebi sem čutila ogromno željo, da bi se hranila z Božjo besedo. Toda Satan ni odnehal. Obrnila sem se k Bogu in to mu ni bilo všeč. Ponoči je prišel k meni. Zbudila sem se premočena od potu. Odlično sem ga videla. Stal je ob moji postelji in se grozno smejal. Mrzlica me je preganjala po telesu. Počutila sem se zvezano.

Bližal se je čas mojih načrtovanih duhovnih vaj. In spet sem oklevala, ali naj grem. Odločila sem se, da grem.

Kaj se je zgodilo med duhovnimi vajami?
Duhovne vaje so potekale v šoli. Še nikoli se nisem udeležila takšnih srečanj. Ko sem vstopila v stavbo in zagledala vse te ljudi, sem si mislila: "Kakšen kult." Prijateljica me je že čakala. Rekla sem ji, da se duhovnih vračanj ne bom udeležila, ker niso namenjena meni. Prosila me je, naj ostanem. To sem storila zaradi nje. Ostala sem.

Teme, ki so bile obravnavane v pridigah, so bile tako blizu mojim izkušnjam ... Vedno sem živela v negotovosti. V odnosih z moškimi sem iskala potrditev lastne vrednosti. Moje dobro počutje in samosprejemanje sta bila nenehno odvisna od presoje drugih ljudi. Eno od pričevanj je govorilo prav o tem. Zato sem ostala do konca.

Duhovne vaje sem končala s petjem na ves glas, z rokami, dvignjenimi v zrak. Jokala sem. Moja majica je bila umazana od razmazane maskare. Nato je bila molitev za notranje ozdravljenje. Prvič v življenju sem čutila Svetega Duha. Objel me je blažen mir.

Od leta 2019 hodim po poti vere. Lepo je, a tudi težko. Danes sem blizu Bogu, ki sem se mu v preteklosti tako izogibala.

Pogosto javno govorite o Bogu in svojem spreobrnjenju. Kako vas dojemajo v šovbiznisu?
O Bogu govorim v preprostem jeziku. Ne poznam še vseh besed, izrazov in fraz, ki jih uporabljajo duhovniki in ljudje, ki so na svoji poti spreobrnjenja veliko dlje kot jaz. Po mojem spreobrnjenju me je veliko znancev in prijateljev zapustilo. Danes ljudi, ki so bili z mano, ni več ob meni. Zapustili so moje življenje. Imeli so me za noro in moje spreobrnjenje je začelo marsikoga motiti.

Že nekaj let ne pijem alkohola. V svetu šovbiznisa, kjer delujem, so alkoholne pijače nekaj običajnega. So sestavni del vsakega dogodka. Če jih ne nadzoruješ, lahko zlahka postaneš odvisen. Odločila sem se, da grem na pot osvoboditve. Ko sem to storila, sem tem ljudem postala dolgočasna.

Ne razumejo vsi, da se lahko zabavaš brez alkohola. Zdaj so okoli mene ljudje, ki molijo zame. Tudi jaz molim zanje. Ljudje, ki delijo podobne vrednote kot jaz. Ki se ne posmehujejo moji globoki veri. Ki hodijo z mano k maši in na romanja. Ne sodijo, ne kritizirajo. Pogosto ponujajo predloge in nasvete, na primer o tem, h komu naj molim, katere molitve naj izrečem itd. Navsezadnje sem šele na začetku svoje poti.

Ali v svojem poklicnem delu pogosto govorite o Bogu?
V svojih motivacijskih govorih govorim o Bogu. Pričujem o svojem spreobrnjenju. Vendar pa tudi nikomur ne vsiljujem evangelizacije. Na nikogar ne pritiskam. Danes sem tam, kjer sem, zahvaljujoč Bogu in njegovemu posredovanju v mojem življenju.

Ste navdih mnogim ženskam. Od kod črpate navdih?
Marija je moj navdih. Prej nisem molila za njeno priprošnjo. Nisem se mogla ogreti zanjo. Nisem marala moliti rožnega venca, zdelo se mi je dolgočasno.

Ko so se Satanovi nočni napadi nadaljevali, sem na pobudo duhovnika in prijatelja šla h karmeličankam po škapulir. Nadela sem si ga in med svojim spreobrnjenjem postopoma začela spoznavati Marijo. Vsak dan sem ji rekla: "Mama, daj mi, da te spoznam." Danes si ne morem predstavljati začetka dneva brez molitve rožnega venca.

Bog nam da, kar potrebujemo, ob pravem času. Ali čutite enako?
Daje nam veliko več, kot potrebujemo. Zahvaljujoč Njemu vsak dan srečujem čudovite ljudi. Še nikoli nisem bila v tako dobri formi, tako duhovno kot fizično. Ljudje opazijo, da moje oči žarijo. Pravijo, da sem videti drugače, bolje. Kar se dogaja v meni, žari navzven.

So vam padci pokazali smisel življenja?
Naša moč se kuje v neuspehih. Pot spreobrnjenja ni le veselje, ampak tudi neuspehi. Ta pot ni posuta z vrtnicami. Spreobrnjenje prinaša evforijo in srečo, a obstajajo tudi faze stagnacije. Ne smemo se jih bati, saj so del poti spreobrnjenja. So nujne za resnično hrepenenje po Bogu.

Katere vrednote cenite?
Predvsem iskrenost. Obkrožam se z ljudmi, ki se ne pretvarjajo. Cenim ponižne ljudi; vsak dan molim za ponižnost. Cenim tudi skromnost. Potrebovala sem čas, da sem spremenila svoje življenje in določila svoje prioritete. Pomembno je biti zvest samemu sebi. Potreben je tudi pogum, da izraziš sebe, svoje misli in si pripravljen oznanjati Božjo besedo.

Se srečujete z negativnimi komentarji?
Prejemam veliko sporočil ljudi, ki mi čestitajo za moj pogum, da govorim o Bogu. Zanimivo je, da je večina teh sporočil na Instagramu, ki se morda zdi platforma, neprimerna za vernike.

Poleg tega se zavedam, da ne ustrezam stereotipu pobožnega dekleta. Pogosto naletim na negativne komentarje o svojih fotografijah s fotografiranj. Čeprav se ne slikam gola in se ne slačim, mi včasih rečejo, da ne bi smela biti oblečena v mini krilo, ko govorim o Bogu.

Razkazujem žensko lepoto, vendar zmerno. Včasih me prizadene, da ljudje sodijo o mojem odnosu z Bogom na podlagi moje postave in mojega dela kot modela. Žal je lažna skromnost kuga sodobnega časa. Cerkev ni podpisovanje liste prisotnosti. Zame je vera živ odnos z Bogom. Z njim se pogovarjam večkrat na dan. Ko sem potrta, zaspim v objemu križa.

Ne sodimo nikogar, saj ima vsak od nas svojo pot spreobrnjenja in odnosa z Bogom. Kar vidimo na omrežjih, je le majhen del življenja, ne vemo, kakšno je onkraj družbenih omrežij.

Ste zdaj srečna in izpolnjena ženska?
Srečna sem. Čeprav sem sama, se ne počutim osamljeno. Bog, Marija in prijatelji, na katere se lahko vedno zanesem, so z mano. Vsak dan čutim Božjo prisotnost. Pomaga mi pri mojem delu. Molim pred vsakim novim projektom. Želim si, da bi bila moja naslednja dejanja osredotočena na Boga in v dobro. To mi je zelo pomembno.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.