Pričakujte nepričakovano, ker tokratni gost Moških skrivnosti Tomaž Kocuvan vsekakor ni ponudil povprečnih odgovorov. Pri marsikaterem je s svojo neposrednostjo ‒ še posebej glede mladih, ki se jim na Koroškem skrbno in goreče posveča ter jim zna tenkočutno prisluhniti ‒ šel v sfere, o katerih marsikdo niti razmišlja ne, kaj šele, da bi jih bil pripravljen ubesediti. "Bodi iskren, povej direktno, tudi ko je težko, ne kuhaj mule, zberi pogum in povej. Sploh Njemu! To je bistvo! Potem boš lahko tudi bližnjim," nas med drugim hrabri Tomaž.
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Življenje je poslanstvo, je dar, poklicanost … Nemogoče je uskladiti in resnično živeti, če te ne vodi On, ki je moj razlog, smisel, razum, pot, moč … Da se ne ustavljam ob nepomembnih stvareh, temveč da uredim, grem naprej, iščem globino in bistvo. Srčnost v odnosu: slišati, sprejeti, pomagati. To krepi in odstrani lastna nesmiselna hotenja, ki bi jih morebiti živel, če ne bi imel toliko ljudi okoli sebe, ki jim želim Presežnega.
V Pastoralni zvezi Dravograd sooblikujete pastoralno pot s srcem in dušo. Kako današnjim najstnikom, ki imajo toliko raznih motilcev, pripovedujete, da je pot vere življenjska investicija, ki lahko da sad v onostranstvu? Da naj bodo njihov cilj nebesa?
Eeeee, že pri vprašanju smo zgrešili! 😊 Ne komplicirajmo. Mladi so čudoviti ljubljeni Božji otroci od prvega do zadnjega, kot tudi mi, odrasli! Jezus nikoli ni kompliciral. Veliko enostavneje je. Mlade je treba sprejeti, slišati in tako dolgo vztrajati, da začutijo, da so sprejeti, da ti je mar in da si pripravljen zanje marsikaj narediti!
Da so cenjeni takšni, kot so, ker za nič niso krivi sami! Vse jim je bilo položeno na njihovo pot. Tako so bili vzgojeni, za kar niso krivi. Tako je ustvarjen prostor, da sploh lahko začnemo. Nato se odprejo, da lahko vstopimo v njihov svet in razumemo, kje se jim je morda ustavilo, dopolnimo, izpopolnimo, jih opozorimo in šele nato imamo varno navezo, da jim spregovorimo o Presežnem. Potem se začne … Črpajo in črpajo, iščejo, se odpirajo za nepoznano in sprejemajo Ljubezen, Njega, ki smo ga tako omejili, zaprli v neke okvire in onemogočili, da bi lahko v polnosti deloval.
Za klene fante in gospode
Vam zastavljajo tudi izzivalna vprašanja? Kako se pripravite in kako odgovarjate nanje?
Izzivalnih vprašanj ni! Je samo projekcija slišanega/naučenega in seveda obramba, sram … Ravno ta vprašanja so bistvo, kjer lahko vstopiš v njihov svet. In pokažeš Nanj. V tistem srčnem vzgibu, ki se je zgodil pri "izzivalnem" vprašanju, ki ga moramo sprejeti, lahko približaš Božjo ljubezen, ki ljubi tudi, kadar mi nočemo, ne zmoremo. Če se mladostnik za trenutek odloči: jaz želim Boga, želim Jezusa, želim Svetega Duha, kljub vsem ranjenostim in zgrešenim predstavam, ki jih nosi v sebi, je dovolj. Gospod vstopi, zaželel si ga je, odprl srce in začne se novo obdobje, novo življenje. Stvari se začnejo spreminjati, življenje gre v drugo smer. Sadovi so vidni takoj! Gospod deluje.
Kako čutite sadove svojega delovanja? Ste se že znašli v situaciji, ko se vam je zazdelo, da je trud zaman?
Seveda. Kdo se pa ni. Z leti je tega vedno manj. Toliko jamramo, kako se trudimo, potem pa tako "vsi gredo". To je neumno! Vedno vsak gre … svojo pot! A kar so ti mladi in odrasli prejeli na svoji duhovni poti, je popolno in dovolj. Življenja so spremenjena, Gospod je vstopil in Sveti Duh deluje. Mi ne vidimo, ker smo zaslepljeni, naše znanje, kar vemo, pa vemo narobe, nas resnično ovira.
Ampak nekdo, ki si je zaželel Boga, je stopil na pot. Tukaj ne moremo niti razmišljati, da je bil trud zaman. Ker se lomijo tektonske prelomnice. In ko vstopi Sveti Duh, ko začutijo na telesu, ko objame Ljubezen, ko se začne proces prave zaljubljenosti, metuljčki, ko pogovor z Njim postane sladek, želen, ko ni problem moliti, ker toliko dobiš … Oh, ko vse to vidim, doživljam, kje je nekdo bil (pri "izzivalnih" vprašanjih) in kam je prišel, kako se je odprl, ga je prevzelo, je "pokleknil" predenj in videl, kako Gospod uči … Tu samo utihnem, sklonim glavo, rečem: Gospod, hvala, to je vse, kar potrebujem. Še en čudež. Še en čudež!
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite sami?
V svojem življenju sem bil zelo blagoslovljen z mnogimi duhovniki in redovnicami iz različnih redov in od vsakega sem prejel del, črpal iz njihove srčnosti in predanosti. Pritegnila me je samo pristnost! Tako me je očitno Gospod dopolnjeval, izgrajeval. Glej, pokažem ti pot, kako so moji ljubljeni prišli do mene, vsak iz svojega "sveta". Očitno sem moral to spoznati. Danes samo usmerjam tolike iz svojega "sveta" k Njemu. To so resnično Jezusove podaljšane roke. Ne morem doumeti, za kakšen blagoslov gre. To je glavno, kar me napolnjuje. Resnični pričevalci.
Tukaj vidiš, kako je zaljubljenost prerasla v Ljubezen, da so ti ljudje pripravljeni narediti vse Zanj, za ljudi. Narediti vse, da bi lahko vsi okusili moč Svetega Duha, prejeli darove in karizme in začeli izgrajevati Cerkev, Kristusovo nevesto, ki jo neizmerno ljubi. Gospod ljubi naše bližnje po nas! On deluje po nas. Gospod se razodeva po naših bližnjih. Kjer občestvo moli skupaj, iskreno, tam so sadovi. Tam se daje. Danes ne primanjkuje karizem, Sveti Duh jih v obilju daje, ker jih nujno potrebujemo. In toliko mladim! To je najbolj fascinantno!
Pred kratkim ste se vrnili iz Medžugorja. Kaj vam pomenijo romanja?
Pot, kjer pridemo skupaj. Iskreni, predani, željni, mogoče nemočni, ovirani, nezmožni … A ko se tako zberemo v Medžugorju, kjer nas Marija jasno kliče in uči, kjer se milost pretaka v potokih, kjer nepregledna množica kleči pred Najsvetejšim in se izroča, to zareže v srce! Marija je samo pot do svojega sina. Romanje je milost, zaradi predaje in soromarjev, preko katerih doživljamo čudeže njune ljubezni. Potem nas poveže v celoto, pokliče, da smisel, začne se soudeleženost, ki je v Načrtu. To ponesemo domov v družine, župnije. Marijino poslanstvo se iz Medžugorja širi po vsem svetu, objema, kliče, vodi. Poklekni pred mojega sina in zaživel boš. Premnogi, ki imamo spoznanje, to živimo in dajemo naprej.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
A ga moram? 😊 Sem samo ponižen služabnik, delavec in vem, da nič ni v mojih rokah. Vse predajam Njemu, klečim pred Njim in se izročam: Če je tvoja volja, me uporabi. Imaš moj ja!
"Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?"
Oooooooooo, to je pa … Ne morem doumeti, da mi je zaupan dar življenja v skrb, vzgojo, spremljanje pri odraščanju.
Nekje sem prebral, da otrok do svojega 18. leta preživi 90 odstotkov vsega časa s svojimi starši. Zabolelo me je, hkrati pa mi dalo misliti. 18 let imava, da jo pripraviva na življenje. Življenjski izziv. Ker pa sem po srcu pedagog, vzgojitelj, pastoralni in mladinski delavec, je to zame prioriteta in se želim temu popolnoma predati. Mamica je maternica otroku, oče pa je maternica mami! To me je popolnoma prevzelo, ko sem prvič slišal, in to želim izpolniti. Torej, biti maternica! 😊
Trije vaši nasveti za nas.
Bodi iskren, povej direktno, tudi ko je težko, ne kuhaj mule, zberi pogum in povej. Sploh Njemu! To je bistvo! Potem boš lahko tudi bližnjim. Večina stvari se bo rešila. Ne povedati nekaj, kar bi lahko bilo povedano, kaj ni to napuh?!
Ne zapiraj se vase, ker boli. Preveč. Potem se zakuhaš v mulo in bolečino in po nekaj časa je tako težko priti ven. S tem sami sebi preveč onemogočimo Boga. Ni potrebno. Ljubljen si!
Če še nisi, samo prosi Jezusa: Jezus pošlji mi svojega Duha, naj me napolni, prenovi, izpopolni, sem tvoj, hočem biti tvoj, ti me uporabi, opogumljal, vodi, predajam se ti.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Mladi, ki so iz nevernih družin oz. doma ni molitve, pogovora o Jezusu, pa vseeno "morajo" hoditi k verouku. To je noro! Na neki točki začutijo, da bi Jezus lahko bil opcija, in se predajo. Ker so bili slišani! Tu se pa začne. Čudež, preobrazba, ki se ti usidra v srce in je ne izpustiš več. Kako zacvetijo! Kaj vse se začne dogajati, spreminjati, ko prvič doživijo počivanje v Svetem Duhu, dobijo dar jezikov, začnejo resnično slaviti, se zavedati svojega obstoja, daru življenja. Joj, ko vse to vidiš, kako prekipeva Božje delovanje in Ljubezen, ki ljubi, tudi kadar nočemo. To trga. To resnično ruši okove, ozdravlja. Nič mi ne da misliti bolj kot videne stvari, ki nimajo razumske razlage. Ko Gospod vstopi in prevzame vajeti življenja, se začne dogajati … Življenje! 😊
