Življenje na zemlji je lahko včasih precej zahtevno, še posebej če se počutimo osamljene ali depresivne, misleč, da nas nihče nima rad, da nihče ne želi biti naš prijatelj.
Žal za takšne občutke na zemlji ni trajnega zdravila. Morda bomo na trenutke začutili olajšanje tegobe, ki nas teži na določen dan. Večje težave, posebej zdravstvene, je mogoče nekoliko ublažiti s svetovanjem ali z zdravili. Še vedno pa bodo prišli temni dnevi, ko bomo v skušnjavi, da bi kar obupali. Obstaja razlog, zakaj v molitvi "Pozdravljena, Kraljica" (Salve Regina) zemljo imenujemo "solzna dolina".
Dobra novica pa je, da bo izginilo sleherno trpljenje, ki ga prestajamo v tem življenju, če bomo zvesti Bogu in bomo umrli z gorečo željo, da bi v večnosti bivali pri Njem. Morda bomo morali biti v vicah očiščeni svojih grehov, toda naš zadnji cilj, nebesa, nam bo prinesel večni počitek in olajšanje.
V nebesih ni osamljenosti
Papež Benedikt XVI. je o tej stvarnosti premišljeval v nagovoru med opoldansko molitvijo angelovega češčenja 1. novembra 2012. Pojasnil je, da so nebesa kraj občestva, ki presega naše razumevanje:
Ta vključitev v Kristusa nas tudi odpira – kot sem dejal – za občestvo z vsemi drugimi člani njegovega mističnega telesa, ki je Cerkev, občestvo, ki je popolno v "nebesih", kjer ni osamljenosti, ni tekmovanja, ni ločevanja.
Preprosta resnica je, da nismo ustvarjeni za samoto. Čeprav so v našem življenju trenutki, ko bi bili raje sami, samota ni mišljena kot trajno življenjsko stanje. Bog nas je ustvaril za skupnost, za občestvo z drugimi.
Žal je v našem padlem svetu to občestvo pogosto razbito in težko smo v bližini ljudi, ki so nas na kakršenkoli način prizadeli – na tak ali drugačen način pa je to vsakdo.
Nebesa so povsem drugačna stvarnost kakor zemlja, saj bomo tam povsem združeni z Bogom in povsem združeni z vsemi drugimi, ki so združeni z Bogom. To pomeni, da bodo vsi svetniki (tisti, ki jih poznamo, pa tudi tisti, ki jih ne) naši prijatelji v večnosti!
V globinah svoje duše hrepenimo po Bogu in po občestvu z bližnjimi. Nebesa so kraj, kjer bodo te želje izpolnjene in kjer nam ne bo več treba skrbeti, da bomo ostali sami.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
