Kaj nosi duhovnik pri bogoslužju? Vodnik po liturgičnih oblačilih

V Cerkvi ni nič naključno in brez pomena. Tako tudi duhovnikova "oprava" ni taka zato, da bi se bohotil ali ker bi ga zeblo.

Mašna ali liturgična oblačila so tista, ki jih katoliški duhovnik nosi pri obhajanju svete maše in nekaterih drugih bogoslužnih opravilih. Vsako izmed njih ima tako praktičen kot simbolni pomen.

V Ministrantskem leksikonu so predstavljena tako:

Alba je dolgo, belo oblačilo, ki simbolizira čistost, krstno dostojanstvo in notranjo pripravljenost na sveto opravilo. Lahko je prepasana s cingulumom, čez njo pa duhovnik nadene štolo in, ko je potrebno, mašni plašč.

Cingulum je vrvica ali trak s cofi na koncu za prepasanje albe ali ministrantske obleke. Predstavlja zbranost, treznost in pripravljenost na služenje.

Štola je dolg, ozek trak blaga, ki si ga duhovnik nadene okoli vratu ter oba konca spusti navzdol, diakon pa prek leve rame čez prsi. Je znamenje pravice in dolžnosti deliti svete skrivnosti, je pa tudi simbol Gospodove ponižnosti in trpljenja. Je različnih barv, odvisno od bogoslužnega časa ali opravila. Nadene se na albo ali koretelj.

Mašni plašč je dragoceno mašnikovo ogrinjalo pri obhajanju svete maše v bogoslužnih barvah v skladu s slovesnostjo. Uporabljata ga izključno škof in duhovnik in ga oblečeta na albo in štolo. Predstavlja ljubezen, služenje in Kristusovo daritev, ki jo duhovnik obhaja pri oltarju.

Koretelj je skrajšana alba – široka srajca s širokimi rokavi, ki je navadno segala do kolen. Danes jo obleče duhovnik ali diakon na talar pri bogoslužnih opravilih, ko ni treba obleči mašnega plašča in se namesto njega uporabi le štola. Je znak čistosti, spoštovanja in notranje urejenosti. Pogosto se uporablja pri bogoslužju Božje besede, pogrebnih obredih, procesijah ali češčenju Najsvetejšega.

Pluvial ali večernični plašč je široko polkrožno ogrinjalo, ki pokriva vse telo. Spredaj je odprt in na prsih spet s kovinsko sponko. Nekoč so ga uporabljali pri dolgih procesijah za zaščito pred dežjem (od tod ime), danes se uporablja pri cerkvenih opravilih zunaj maše, kot so slovesna molitvena bogoslužja (hvalnice in večernice), evharistični blagoslovi in procesije, ali pri podelitvi določenih zakramentov in zakramentalov.

Velum je ozko, dolgo in po navadi dragoceno ogrinjalo, s katerim ogrnemo duhovnika prek ramen, da ovije monštranco z Najsvetejšim pri procesiji ali evharističnem blagoslovu, navaja Ministrantski leksikon, ki je izšel pri založbi Salve.

Barva oblačil, zlasti mašnega plašča in morebitnih prtov, se prilagaja praznikom oziroma liturgičnemu času ter ima duhovni pomen.

Bela

– čistost, veselje, svetost
– božič, velika noč, Gospodovi prazniki (razen ko se spominjamo njegovega trpljenja), prazniki Marije, angelov in svetnikov, ki niso mučenci

Rdeča

– ogenj Svetega Duha, kri mučencev
– binkošti, prazniki mučencev, veliki petek

Zelena

– upanje, rast, zvestoba vsakdanu
– čas med letom

Vijolična

– spokornost, premišljevanje, pričakovanje
– advent, post, pogrebna bogoslužja in maše za pokojne

Rožnata

– veselje sredi spokornega časa
– 3. adventna nedelja (Gaudete) in 4. postna nedelja (Laetare)