Katarina Lovšin je zaposlena v Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana. Njena, danes že pokojna, starša Anton in Cvetka Uranker sta bila pionirja na področju izobraževanja gluhih in prav tako del zavoda, ki letos praznuje 125-letnico delovanja.
Katarina ni hotela stopati po poti svojih staršev, a kot pravi sama, je njena zgodba primer tega, da mi obračamo, Bog pa obrne. Tako je tudi sama že več let zaposlena v zavodu, kjer se posveča predvsem delu z mladimi z avtizmom in avtističnimi motnjami. Prav ti otroci in mladi ji predstavljajo posebno veselje.
Je žena in mama treh otrok, ki dobro usklajuje družinsko življenje in službo, v katero, kot pravi sama, vsak dan zelo rada zahaja. "Nikoli se ne zgodi, da zjutraj ne bi želela v službo."
Vaši starši so bili pionirji na področju izobraževanja gluhih. Kaj vas je tako zaznamovalo, ko ste spremljali njihovo delo, da ste se odločili slediti njihovim stopinjam?
Ves čas sem bila vpeta v njihovo delo, saj so me kot deklico vzeli s seboj na konference, kjer sem risala in poslušala, o čem se pogovarjajo. Tudi doma so vedno debatirali, kako bi se lotili dela z določenim otrokom. Jaz sem vse to absorbirala.
Mami sem pomagala pri ustvarjanju gradiva, ki ga takrat še ni bilo. Kot dijakinja sem hodila z njimi v kolonije, na športnih dnevih sem učila smučati, nekaj časa je v zavodu učila tudi moja sestra, brat pa je kot študent delal v domu. Vsi smo bili vključeni v njihovo delo.
Mladi so po končani šoli velikokrat prišli k nam na obisk, da so povedali, kako jim gre, kje so se zaposlili, da so si ustvarili družine itd. Starši so bili neizmerno veseli za vsakega od teh mladih, nekako so jih imeli za svoje. Spomnim se, da je mama velikokrat rekla: "Oh, moji otroci." Kot deklico me je to včasih zabolelo, saj sem bila nekoliko ljubosumna, danes pa točno vem, kaj je čutila.
Kot odrasla sem se najprej zaposlila v redni šoli, nato pa sem po nekaj letih zasledila razpis, da potrebujejo nekoga za delo z avtističnimi otroki. To me je zelo pritegnilo, čutila sem močno željo po delu s temi otroki, zato sem se prijavila na razpis in še danes sem tu.
Starši so mi vedno dali vedeti, da so veseli in ponosni na to, kar počnem, zanimali so se za moje delo. To mi je veliko pomenilo in tu se res počutim kot doma, saj je to na nek način njihova dediščina.
Kaj za vas pomeni "slišati" človeka, tudi če sobivate v svetu tišine ali malo besed?
Otroke želim zares slišati in jih poslušati. Želim se ustaviti ob njih. Trudim se, da jim ustvarim umirjeno okolje, preverim, kako se počutijo, ustvarim oseben stik.
Otroci, ki pridejo k nam iz redne osnovne šole, so zelo ranjeni. Prišli so z nahrbtnikom, polnim ustrahovanja, pritiskov, značk, da je z njimi nekaj narobe, da so posebni …
Ko pridejo k nam, so najprej zelo zadržani, nezaupljivi. Potem pa počasi vidijo, da je pri nas nekaj drugače, da so sošolci drugačni od tistih, ki so jih imeli v prejšnji šoli, in da so tudi zaposleni drugačni, imajo več časa zanje itd. Pri nas se res najdejo.
Pred časom je prišla k meni objokana deklica. Vprašala sem jo, kaj je narobe, in povedala mi je, da so ji doma rekli, da ta šola ni tako pomembna, kot so ostale šole. To jo je zelo zabolelo. Potem sva se pogovorili, povedala sem ji, da so se starši morda malo nerodno izrazili in niso mislili tako.
Rekla sem ji, da bo morala sama priti do tega, da je vredna, da sta tudi ta šola in njena izobrazba vredni in da bo lahko staršem dokazala, da je prav, da je šla v to šolo in da bo imela lep poklic, v katerem bo uživala.
Ti otroci so zelo občutljivi, a ni prav, da jih imamo za "revčke". Potrebujejo le več časa, več naše pozornosti in potrpežljivosti, da se počutijo varne.
Kdaj ste najbolj ponosni na svoje učence?
Najbolj sem ponosna in vesela junija, ko vidim naše maturante, ki odhajajo in se pridejo poslovit, nekateri se tudi zahvalijo. Takrat se spomnim, kakšni so bili, ko so prišli k nam – bolj zadržani, prestrašeni, nesamozavestni, zdaj pa odhajajo od nas polni samozavesti veselo naprej v svet. To me tako zelo napolni.
Njihov odhod me vedno tudi malo razžalosti, težko mi je, ker se navežem nanje, ampak vem, da septembra prihajajo novi obrazi, ki nas potrebujejo, in to me veseli. Res imam lep poklic.
Zakaj in kako vas delo s temi mladimi navdihuje?
Delo v našem zavodu me navdihuje, ker res vem, da vsi delamo z istim ciljem – za dobro naših otrok in njihovih družin.
Večkrat se spomnim, da ni samoumevno, da imamo v svojih družinah zdrave otroke. Prav zato želim biti v oporo našim staršem, ker vidim, da jih je strah, znajdejo se v težkih situacijah, imeti mladostnika z avtizmom ni lahko. Gre za vsakodnevne boje, prilagajanja.
Velikokrat se zahvalim Bogu, da imam zdrave otroke in da lahko prav zato svoj čas in energijo usmerim v pomoč tem otrokom in njihovim družinam. Vesela sem, da lahko ustvarjamo skupnost, kjer tudi starši čutijo oporo. Rešitev ni v tem, da se nam ti otroci in njihovi starši smilijo, ampak v tem, da razmislimo, kako jim lahko pridemo naproti.
Zakaj tako radi delate prav z učenci in dijaki z avtizmom?
Od učencev z avtizmom se lahko marsičesa naučim. Ti otroci potrebujejo rutino, čim manj nepredvidenega, saj jih to najbolj obremeni. Pomembno je, da jim vnaprej povemo, če pride do kake spremembe, na primer nadomeščanja, spremembe prostora …
Če se odpravimo na ekskurzijo ali športni dan, jim prej razložimo, kam gremo, kako bo videti, jim pokažemo fotografije. Treba je prepoznati "triggerje", zaradi katerih postanejo nestrpni. Tako se lahko že vnaprej izognemo neprijetnim situacijam. Ko se znajdejo v stiski, potrebujejo svoj mir, umik, razumevanje. Takrat jim rečem: "Razumem, da ti je težko, poskušaj se umiriti, vse bo v redu, jaz sem tukaj s tabo."
Od njih sem na nek način prevzela več smisla za red, ki ga prej nisem toliko poznala. 😊 Tudi pri sebi opažam, da veliko bolje delujem, če imam postavljeno rutino in več reda tako v službi kot doma.
Nekateri pravijo, da ti otroci ne izražajo hvaležnosti. S tem se ne strinjam, saj ti otroci niso neki robotki brez čustev. Vse to pokažejo na drug način in meni to ustreza, ne potrebujem, da me ves čas nekdo hvali in izkazuje naklonjenost.
Zelo lepo pa je, ko opazim njihov napredek in neke znake, da so naklonjeni našemu delu. Včasih je ogromen korak, ko kdo z menoj vzpostavi očesni stik, saj vem, da je za tem dejanjem veliko truda. Ali pa ko se na poti na izlet na avtobusu usede prav poleg mene. Tako vem, da mu je ob meni prijetno, tudi če sva celo pot tiho.
Všeč mi je tudi njihova iskrenost. Spoštujem, ko povejo, na primer, da ne želijo, da jih objemamo ali se jih dotaknemo ali da jim vonj našega parfuma ne ustreza. To se mi zdijo malenkosti, ki jih z veseljem upoštevam, saj vem, da jim s tem bistveno olajšam življenje in jih ne vznemirjam po nepotrebnem.
Od njih sem se naučila prav tega, da tudi sama pri sebi bolj prepoznavam, kaj me moti, kje so moje meje, kdo sem jaz … Postavljajo ogledalo. In vidim, kako težko jim je, kadar se pretirano vznemirijo in odreagirajo v afektu. Pred leti je bil nek učenec zaradi stiske za trenutek nasilen do mene in nato mu je bilo tako zelo žal. Še danes imam spravljeno njegovo pismo, ki mi ga je napisal po tem dogodku.
Včasih doživljajo res hude stiske, ki si jih mi sploh ne moremo predstavljati. Njihovi možgani so res velika uganka in skrivnost. In prav to skrivnost tako rada odkrivam in se o njej učim, saj bi jim bila rada čim bolj v oporo.
Kaj občudujete pri gluhih posameznikih?
Imam štiri gluhe kolege, vsi so bili dijaki našega zavoda, med njimi je tudi prva gluha Slovenka, ki je doktorirala. Res jih občudujem, ker so ogromno dosegli. Kljub nekakšnemu primanjkljaju in dejstvu, da niso imeli vsi povsem enostavnega otroštva, niso obupali, ker jim je izobrazba veliko pomenila.
Tudi moji starši so vedno poudarjali, da se morajo gluhi še bolj truditi, morajo še več brati, da dobijo besedni zaklad in so se zmožni sporazumevati tako z govorom kot s kretnjami.
Sama se zelo rada pogovarjam z gluhimi, ker so zgled kakovostne komunikacije. Mi, ki slišimo, se v pogovoru pogosto "izklopimo", ni nujno, da sogovornika zares poslušamo, gluhi pa se ti zares posvetijo.
Gledajo te v oči, v usta, spremljajo vsako tvojo kretnjo, osredotočijo se na to, kaj jim želiš povedati. In ko pripovedujejo, hitro opazijo, če si se izgubil. Ustavijo se in te vprašajo, ali si jih razumel, ter še enkrat ponovijo. To je način komunikacije, ki bi se ga morali vsi navzeti.
Katere spremembe mora naša družba še narediti, da bodo gluhi in naglušni zares vključeni?
Ko se gluhi izobražujejo v našem zavodu, so v nekakšnem mehurčku, tukaj imajo tolmače, vse prilagoditve, potem pa pridejo na fakulteto ali višjo šolo in ta mehurček poči. Imajo sicer možnost, da dobijo tolmača, a tega je malo. Potrebovali bi tutorja, ki bi jih ves čas spremljal in bi jim bil na voljo. Velikokrat se zgodi, da so v odrasli dobi kar naenkrat prepuščeni sami sebi.
Več bi moralo biti tudi podnapisov na televiziji, v kinu, na spletu, tolmačenje na vseh dogodkih, tolmač v zdravstvenem domu in v vseh javnih ustanovah, saj je zdaj večinoma tako, da morajo ti ljudje tolmača pripeljati s seboj, več bi moralo biti tudi prilagoditev na avtobusih, vlakih, postajah, trgovinah … Veliko dobrih rešitev in ponudbe je že, a mislim, da bi moralo biti tega še več.
Zavod za gluhe in naglušne letos praznuje 125. obletnico ustanovitve. Kakšne misli se vam porajajo ob tej čudoviti obletnici?
Oktobra smo imeli čudovito proslavo in razmišljala sem, kako zelo ponosna sem na naš zavod in na dejstvo, da sem prav jaz del tega zavoda. Še posebej mi je bilo lepo, ker sem v nekem trenutku začutila, kot da bi bila ata in mama ob nas in da sta res neskončno ponosna, da nadaljujemo njuno delo. Razumem njun ponos, saj sem tudi jaz neizmerno ponosna za ves trud, ki je vložen v delovanje zavoda.
Ponosna sem, ker dijakom, ki končajo izobraževanje pri nas, omogočimo, da lahko zaživijo boljše in drugačno življenje, kot če ne bi bili del našega zavoda.
Nisem človek prvih vrst in nastopaštva, a na tej proslavi sem res čutila, kako lepo je, da smo se zbrali, in preveval me je ogromen ponos, ko sem pomislila, česa smo vsi skupaj sposobni. Mislim, da imamo ogromno zagona za naprej, ker vemo, da delamo dobro in prav.
