Včerajšnje zmage smo se razveselili vsi kristjani. Nedotakljivost življenje zaenkrat ostaja norma. Ob tem je nastopil mir. Vsak čas ima svoje specifike, svoje izzive, svoje bolečine. Včasih je težko biti mlad in v tej mladosti sproščen. Po svetu se odpirajo nove fronte, ne vemo še, ali bo planet "zdržal" ves napredek, ki ga spuščamo v zrak, umetna inteligenca postaja zaskrbljujoče vpeta v naš vsakdan. Vendarle pa se lahko spomnimo, da so naši stari starši odrasli v vojni in preživeli. Naši starši so doživeli nemirno obdobje osamosvojitve. Vedno je nekaj. Vseeno pa je na nek način najbolj zaskrbljujoče spreminjanje človekove narave.
V človeka je položen nagon po preživetju, ki ga moderna družba poskuša oslabiti, utišati. To je jasno vidno v vseh predrugačenjih naravnega reda.
Pomoč pri samomoru in pogovori o njej v javnosti so bili strašljivi – zdelo se je, da trpljenje večini ljudi predstavlja nekaj tako težkega, da enostavno moramo imeti možnost, da se mu izognemo. Ne gre za to, da bi si jaz želela trpeti, sploh ne. Spraševala sem se le, kje se bomo ustavili. Ali imamo še meje, ki so svete? Kako bom nekoč vzgajala svoje otroke, če bo družba umiranje na zahtevo jemala kot nekaj samoumevnega? Kako bom lahko pomagala ljudem v stiski (študiram namreč psihoterapijo), če bo vedno tudi možnost za smrt? Znašla sem se v razmišljanjih o nepredstavljivi prihodnosti, ki mi jo ponuja država. Prihodnosti, ki se je bojim.
Včerajšnji izid referenduma je pokazal, da v teh razmislekih nisem bila sama. Da obstaja velik del Slovencev, ki se počutijo podobno: vedo, da so meje, preko katerih ne smemo iti. Razveselilo me je, da se je toliko ljudi odpravilo na volišče. S tem smo pokazali, da nam ni vseeno. Pomirilo me je dejstvo, da so ljudje začutili vse, o čemer so govorili nasprotniki zakona – da so v njih odmevale besede, ki so jih prepoznali kot svoje – o sočutju, ljubezni, potrpežljivosti, usmiljenju, pomoči.
Kar precej mladih je bilo vključenih v kampanjo proti zakonu. Ne zato, ker bi se bali, da bodo prvi, ki se bodo v realnosti srečali z vprašanjem evtanazije, pač pa zato, ker so vedeli, da se vprašanje novega zakona tiče njih prav toliko kot starejših in bolnih, če ne več. To sem začutila tudi v pogovorih s svojimi prijatelji. Vse (odraslo) življenje je pred nami in pojesti bomo morali to, kar si bomo skuhali.
Včasih imam težave s tem, da sem Slovenka. Danes ne. Majhni smo, a močni. Želimo živeti! Nič ni moglo biti bolj konstruktivnega, narodotvornega za naš narod kot to, čemur smo bili priča pred referendumom. V skoraj vsakem kraju so prirejali okrogle mize in pogovorne večere s posamezniki, ki so nagovorili poslušalce z besedami o bližini in sočutju, o mehkih veščinah, na katere v dobi hitrega napredka pozabljamo; o etiki, ki jo naša družba navadno razume kot nekaj nepotrebnega. Z veseljem smo jim prisluhnili, ko so delili svoje izkušnje dela z najbolj ranljivimi, kot bi v norostih vsakdana končno našli zrnce dobrote.
Človek vedno želi živeti človečnost, ker je z njo neločljivo povezan. Če jo poskušamo odrezati od njega, bomo za seboj pustili veliko rano. Hvaležna sem, da se tega zaveda več kot polovica naroda. Včerajšnji izid je zame prinesel mir. Ljudje še želimo biti ljudje. Hvala vam, da je tako.
