Vsak izmed nas ima kdaj načete živce. To spoznanje je dober povod, da se vprašamo, kaj lahko storimo glede tega.
Ko čustva prevzamejo nadzor
Vsakdo na trenutke "izgubi živce". Stres, izčrpanost, občutek, da se nam dogaja krivica – v delčku sekunde se lahko spremenimo v nekoga, ki ga komaj prepoznamo. Z nevrobiološkega vidika govorimo o izklopu prefrontalne skorje – dela možganov, ki je odgovoren za razum in samokontrolo. Njegovo nalogo prevzame limbični sistem, čustveni center, ki se samodejno odzove in sproži način preživetja: boj, beg ali zamrznitev.
Ko kričimo, loputamo z vrati ali nekoga prizadenemo z besedami, so naši "reptilni" možgani tisti, ki prevzamejo nadzor. Zavedanje tega procesa ni namenjeno temu, da bi nas bilo sram, temveč da bi nam pomagalo razumeti, da mirnost ni nespremenljiva značajska lastnost, temveč veščina, ki jo lahko urimo.
Dihanje, ritem, predvidljivost
Najpreprostejše zdravilo? Ritem. Globoko, počasno dihanje, hoja, molitev rožnega venca – karkoli, kar telo spravi v običajno stanje in pošlje signal "varno je".
Pri tem pomaga preprosta vaja 4–7–8: vdih naj bo dolg štiri sekunde, zadržite dih za sedem sekund, izdihujte osem sekund. Naredite nekaj ponovitev in srce bo začelo biti mirneje. Šele ko se telo umiri, se vrne sposobnost logičnega mišljenja, komunikacije in empatije.
Pomaga lahko tudi že vnaprej poznan ritual. Poznam na primer osebo, ki si, ko je pod stresom, skuha melisin čaj. Po eni strani ima melisa sama po sebi pomirjujoč učinek, po drugi strani pa jo ponavljajoči se gibi in zaporedje dejanj počasi pomirjajo. Ključ do uspeha? To počnite počasi, osredotočite se na tukaj in zdaj, ne da bi se obremenjevali s problemom. In da bi to delovalo, mora biti to zaporedje dejanj, ki jih izvajamo, "mirno".
Od kod burne reakcije?
Pogosto ne gre za samo situacijo. Sprašujemo se celo, zakaj je neka malenkost v nas sprožila tako burno čustveno reakcijo. Beseda, ton glasu ali gesta lahko sprožijo stare spomine na bolečino, zavrnitev ali strah. Takrat se ne odzovemo le na "tukaj in zdaj", temveč tudi na odmeve preteklosti.
Ali pa je morda razburjenost preprosto znak izčrpanosti ali razvijajočega se prehlada? Kot piše dr. Daniel Siegel, pomaga metaperspektiva – sposobnost opazovanja lastnih čustev z distance, ne da bi se z njimi poistovetili.
To stanje se zdi težko doseči, a pogosto je vse, kar je treba storiti, da se vprašamo, kako je naša situacija videti z distance. Kaj se dogaja v telesu? Kot da bi bilo naše telo v akvariju in bi ga opazovali skozi stekleno ploščo. Že samo zavedanje, da ta avtomatski limbični sistem deluje, nam pomaga pomiriti živce. Da pa bi to dosegli, se moramo osredotočiti na to, da nase pogledamo od zunaj. Gre za to, da preusmerimo svoj fokus.
Z ljubeznijo do sebe in drugih
V takšnem trenutku potrebujemo odmor, spremembo lokacije in umik iz stresne situacije. Na to ne glejmo kot na beg pred problemom, temveč kot na dejanje usmiljenja do sebe in drugih. Če si dovolimo, da se ustavimo, prenehamo reagirati impulzivno. Potem naši možgani znova vzpostavijo ravnovesje, odnosi postanejo bolj zdravi in ljubljeni nas vidijo kot nekoga, ki si lahko opomore od neuspeha.
Ko se pomirimo, se je morda treba opravičiti, če je izguba nadzora povzročila škodo drugim. To je lekcija o ponižnosti. V takih trenutkih nam lahko pomaga svetopisemski citat:
"Pridite k meni vsi, ki se utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam, kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko." (Mt 11,28-30)
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.
