“Z ženo ne izgubljava veselja nad kmetijstvom”

Podkast Mladost na kmetiji z zanimanjem spremljajo tudi poslušalci zunaj slovenskih meja. Naš tokratni gost je mladi kmet, navdušen čebelar, lovec in gozdar Tadej Čertov iz kraja Sele. To je občina v severnem delu Karavank na avstrijskem Koroškem. Na kmetiji se ukvarjajo z ovčerejo, čebelarstvom, sadjarstvom in gozdarstvom. Tadej s ponosom govori slovensko, nedelje pa si ne predstavlja brez obiska svete maše.

Tadej je po končani na gimnaziji v Celovcu študiral na Višji šoli za gozdarske poklice, nato pa še uspešno doštudiral gozdarstvo na Dunaju. Pred dvema letoma se je poročil z Darjo, prav tako koroško Slovenko, s katero v kratkem pričakujeta naraščaj. Na kmetiji, ki jo bo predvidoma prevzel po mamini upokojitvi, poleg njiju živita še Tadejeva starša.

Sele so majhna gorska vas, ki leži pod Košuto. "Tu živi okoli 600 prebivalcev in smo najmanjša občina na Koroškem. Večina ljudi v Selah govori slovensko. Tudi sveta maša in kulturne prireditve so v slovenskem jeziku," nam v enem stavku v lepi slovenščini oriše domači kraj Tadej Čertov.

Ko sta starša prevzela kmetijo, sta razmišljala, katera žival bi bila najbolj primerna za tamkajšnje strme travnike. "To odločitev je sprejel dedek, ki je pripeljal pet ovc. Od tedaj naprej se bavimo z ovčerejo. Pred skoraj 20 leti smo iskali ovce brez volne, ker ni bilo več odjemalcev zanjo. Našli smo kamerunske ovce. Ker jih v okolici še nobeden ni imel, smo jih dobili v Zgornji Avstriji. Tedaj je bila to edina pasma v Avstriji, ki je ni treba striči."

Njihova hribovska kmetija leži na približno 850 metrih nadmorske višine. Ker so travniki dokaj strmi, je ročnega dela kar precej. "Imamo specialni traktor, s katerim lahko pokosimo velik del travnikov. Vseeno je še kar nekaj površine, ki jo je treba obdelati na roke. Tukaj smo odvisni od pomočnikov. Vsak leto je težje dobiti koga, ki je pripravljen pomagati."

Je pa njihov teren toliko bolj primeren za njihove kamerunske ovce. "Posebnost te pasme je, da so ovce bolj lahke in zelo primerne za naše hribe. Dodatno jih ni treba striči, meso pa je zelo dobrega okusa. Meso nima tipičnega okusa po ovci, temveč bolj po divjačini."

Njegova ljubezen so tudi čebele. Kot otrok je vedno pomagal pri točenju medu, a se je držal stran od čebel, saj se jih je bal. Ob študiju pa jih je dokončno vzljubil, saj je spoznal, kako pomembno vlogo imajo v naravi.

"Nabavil sem si dva panja in začel čebelariti. Ker so bile čebele na Koroškem, jaz pa na Dunaju, sem razmišljal, kako bi jih lahko nadzoroval na daljavo. S kolegom Karlom Maierjem sva dobila idejo, da v panj vgradiva senzorje. Tako se je rodilo podjetje BeeSaver. Ta naprava meri težo, temperaturo in zvok v panju. Poleg tega sva razvila aplikacijo, v katero lahko vpisuješ vsa dela, ki jih opravljaš pri čebelah," pojasnjuje mladi kmet, ki je čebelarski inšpektor in predsednik Čebelarskega društva Košuta, edinega čebelarskega društva s slovenskim imenom na Koroškem.

Tadej je tudi predsednik Lovskega društva Sele-Cerkev in lovski čuvaj. "Pri nas imamo ogromno divjačine. Poleg srn najdemo jelenjad in gamse. V zadnjih letih se vrača vedno več zveri, kot so medved, volk, šakal in ris. To je zelo problematično," dodaja vsestranski Tadej, sicer tudi podpredsednik Kmečke izobraževalne skupnosti – KIS, ki skrbi za izobraževanje kmetov v slovenskem jeziku.

"V glavnem delujemo na dvojezičnem območju Koroške, dobrodošli pa so seveda tudi kmetje iz širše okolice. Kmetom ponujamo kmetijska izobraževanja, ki potekajo pretežno v slovenščini. Cilj te skupnosti je ohranjanje slovenščine na kmetijah ter da slovenske strokovne besede ne gredo v pozabo." Vsako leto prirejajo tudi kmečki praznik, kjer se srečujejo kmetje in drugi z vseh koncev Koroške. Pridejo tudi obiskovalci iz drugih držav.

Na višji šoli na Štajerskem je v 3. in 4. letniku obiskoval pouk slovenščine in tako postal prvi učenec, ki je maturiral iz tega predmeta. "Zelo sem ponosen, da govorim dva jezika. Zelo dobro se zavedam svojih korenin in sem ponosen na naše prednike, ki so se borili, da so ohranili slovenski jezik na Koroškem. Posebno mi ugajajo naša slovenska narečja, ki se razlikujejo od vasi do vasi. Koroški Slovenci se zelo trudimo, da ohranjamo slovenske korenine. Najbolj pomembno je, da posredujemo slovenski jezik naprej našim otrokom, saj se bo samo tako slovenščina na Koroškem ohranila," je odločen mladi kmetovalec.

Ob vsem delu in obveznostih je Tadej tudi mož. Z Darjo sta si obljubila večno zvestobo pred dvema letoma. "Tudi Darja je koroška Slovenka in je odraščala na gorski kmetiji, tako da dobro ve, kaj pomeni delo na kmetiji. Zelo pridno pomaga in se je že dobro vključila v našo družino." Nedelja je zanje sveta, saj takrat ne delajo. Ta dan je rezerviran za obisk svete maše, družino in sprostitev.

Prostega časa je običajno več pozimi, ker ni toliko dela, še dodaja Tadej, ki poudarja, da je čedalje težje kmetovati, "ker je vedno več birokracije. Vseeno pa z ženo ne izgubljava veselja nad kmetijstvom in se boriva, da kmetija dobro napreduje in prispeva k družinskem prihodku. Želiva si, da bi lahko to veselje do kmetovanja predala najinim otrokom. V prihodnosti želim razširiti in profesionalizirati obstoječe stebre našega kmetijstva," je še povedal v podkastu.