Ganljive besede umirajoče deklice: “Mislim, da bo v nebesih vse, kar potrebujemo”

Poljska zakonca Anna in Marcin sta se poročila leta 2012. Takrat je Anna delala v pisarni za pomoč strankam, Marcin pa je bil avtomehanik. Živela sta v trosobnem stanovanju na obrobju Vroclava, se v prostem času posvečala planinarjenju in kajakaštvu ter sanjala o tem, kako čudovito bo, ko bosta imela tri ali štiri otroke.

Njuno veselje je bilo neizmerno, ko sta se rodila Gosia (2013) in Michał (2015). Bila sta navdušena, ko sta lahko vsak dan občudovala svoja nasmejana, energična otroka, še bolj igriva, kot je bila nekoč Anna. Hodili so na sprehode, raziskovali okolico in daljne kraje, Marcin pa je postal specialist za uganke.

"Naš družinski ritual je bil pisanje 'seznama želja', ki ga je navdihnil neki film," pripoveduje Anna. "Zapisali smo si stvari, ki bi jih radi počeli, na primer obisk novega igrišča, kraje, ki bi jih radi obiskali ... Nato smo jih eno za drugo izpolnili."

Anna se je spoprijateljila tudi z drugimi mamicami: skupaj so kuhale obroke in z otroki hodile na igrišča. Počutila se je srečno in izpolnjeno.  

Konec avgusta 2016 se je Gosia spopadala z vedno bolj pogostimi bolečinami v trebuhu.

"Na urgenci in v bolnišnici so naju pomirili, da gre za simptom ločitvene tesnobe," pripoveduje Anna. "Šele ko sem vsa prestrašena zahtevala ultrazvok, se je izkazalo, da ima Gosia v trebuhu ogromen tumor. Diagnoza: maligni tumor – nevroblastom."

Že naslednji dan so imeli posvet v bolnišnici in nekaj dni pozneje je Gosia začela s kemoterapijami. Njeni starši so težko sprejeli situacijo. "'Otrok ne bi smel biti tako hudo bolan,' sva govorila. Hkrati pa sva zaupala, da bo vse v redu."

"Predvidevala sem, da ne bo šlo nič več narobe," se spominja Gosijina mama. "Da bo vse v redu, karkoli se zgodi."

Razmišljala je, da vsak nosi svoj križ. "Nekdo ima moža alkoholika, nekdo drug je v nesreči izgubil nogo, midva imava bolnega otroka. Vsak ima drugačno situacijo in križ, ki ga mora nositi."

Medtem ko je bila Anna ob najstarejši hčerki v bolnišnici, so za enoletnega sina skrbeli stari starši, po službi pa Marcin. Zakonca sta kmalu izvedela novico, da Anna pričakuje še enega otroka.

"Bilo je težko obdobje, ne ravno najboljše za prihod dojenčka, zato sva vložila veliko truda, da bi iz situacije izvlekla največ dobrega za vse," pravi Anna. "Odločila sva se na primer, da bodo Marcin in stari starši med kemoterapijo ostali z Gosio, jaz pa bom noči preživela z novorojeno hčerkico." Zdravljenje je trajalo približno eno leto in pol.

Gosijina mlajša sestrica Basia, ki se je rodila maja 2017, je bila družini velika motivacija. Vrnili so se v nekakšno normalnost. Anna je Gosii trikrat na teden jemala kri in jo vozila na preiskave, da bi spremljali njeno zdravstveno stanje. "Bila sem prepričana, da bo vse v redu, in res je bilo," pravi. "Če se, se nevroblastom običajno ponovi kmalu po zdravljenju. Gosijin primer je bil nenavaden: bila je zdrava več kot eno leto."

Toda bolezen je znova udarila. Prvič, nato še enkrat ... Takrat je Anna komajda zmogla. Bližnji in prijatelji so družini nudili ogromno podporo. Skrbeli so za mlajša otroka, ju za nekaj trenutkov pripeljali na obisk v bolnišnico, da so ju starši, ki so bili ves čas ob Gosii, lahko objeli, jim prinesli hrano. Ko je Gosia po kemoterapiji bruhala in si je nadvse zaželela palačink, jo je njena teta v trenutku uslišala in ji jih dostavila kar v bolniško posteljo.

"Koliko časa bom še prejemala kemoterapijo?" je spraševala deklica. "Toliko, kolikor bo potrebno ... Dokler se ne zgodi čudež ..." je odgovorila njena mama.

"Čutili smo, da nas dvigajo molitve naših prijateljev," je hvaležna Anna. "Prijatelji so organizirali molitvene ure, darovali za maše in molili rožni venec."

V preizkušnji so jim pomagali tako bližnji sorodniki kot tisti, ki so bili daleč stran. Vikar je organiziral dobrodelni koncert za Gosio. Prijateljica iz osnovne šole, ki je Anna ni videla že več kot desetletje, je prinesla denar, ki ga je zbrala, da bi družini olajšala vsakdan. Zakonca sta neizmerno cenila prijaznost ljudi in v tem prepoznala Božjo pomoč. Naučila sta se tudi ceniti vsak skupni trenutek.

"Mami, mi boš kupila pisane umetne kitke, če mi bodo lasje spet izpadli?" je nekoč vprašala Gosia. Anna je otrpnila. Hčerki je dejala, da seveda noče, da ji lasje spet izpadejo. Njen odgovor: "Vem, vem! Jaz tudi ne. In pravzaprav mi gre dobro. Ampak mi jih boš kupila, če se bo rak vrnil? Veš, je pameten in se skriva, jaz pa moram biti pripravljena na vse. Sama si rekla!"

Spet drugič: "Hej, mama, zakaj jokaš? Sama si rekla, da delamo vse, kar lahko, da sem pogumna. Ampak kdo ve, bom zmagala jaz ali rak?"

Zahvaljujoč prijateljem in znancem so zbrali denar za Gosijino zdravljenje na kliniki v Nemčiji. Žal se je rak vrnil. Gosia je imela sedem let, ko so se zdravniki odločili, da končajo zdravljenje in jo namestijo v hospic.

Že ko je bila Gosia z mamo na terapijah v Nemčiji, sta začeli prebirati knjige o minljivosti. Pogovarjali sta se tudi o tem, kako ljudje pred smrtjo pišejo oporoke in ljubljenim delijo različne predmete. Tako je tudi Gosia svojim ljubljenim dajala darila. Udeležila se je več pogrebov prijateljev iz bolnišnice. Potem je s plišasto igračo sedela ob grobu in se z njimi pogovarjala. 

"Mami, preden grem v nebesa, želim pojesti tisoč sladoledov!" je nekoč zavzdihnila Gosia. "Dala si mi misliti ... Kaj bi rada počela, preden grem v nebesa? Morda bo v nebesih sladoled. Mislim, da bo tam vse, kar potrebujemo."

"Mami, katera zvezda bom v nebesih?" je vprašala drugič. "Najsvetlejša, draga," je bil odgovor njene mame.

"S tem, ko bežimo pred smrtjo, svojim otrokom delamo medvedjo uslugo," je prepričana Anna. "Takšen je krog življenja. Jeseni listje odpade. Lasje izpadajo, da lahko zrastejo novi. Ljudje pa umremo, da bi lahko živeli v večnosti."

Gosijino zdravstveno stanje se je slabšalo. Anno sta tolažili dve misli: "To bo minilo (saj tudi najtežji trenutki sčasoma minejo)" in "Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč."

Nadaljevali sta z izpolnjevanjem seznama družinskih želja: jahanje, prenočevanje pri starih starših, večerja s prijateljico ... Na igrišču sta se mama in hči pogovarjali o tem, kako jima gre ... O izpadanju las, o tem, da Gosia noče biti spet plešasta ... da si želi živeti ... O tem, zakaj je zbolela ... Starši so Gosio potrpežljivo učili, naj uživa v vsakem trenutku. "Ne morem zapustiti bolnišnice, lahko pa se s svojimi najdražjimi srečam na sprehodu v parku. Ne morem plavati v morju, lahko pa gradim peščene gradove. Nimam moči za kolesarjenje, lahko pa se po gozdovih vozim v prikolici za kolo."

Zakonca se z radostjo spominjata, kako jima je avgusta 2021 uspelo peljati vso družino na morje.

Mesec dni pozneje je Gosia umrla v očetovem in maminem naročju. Stara je bila osem let.

"Ne jokaj za mano, samo uživaj življenje, dokler imaš čas (...). Upam, da ti je ostalo kaj spominkov od mene (...). Rada te imam, poljubčki! Gosia, ki je ni več tukaj, a se te še vedno spominja," je zapisala v svoji oporoki, ki jo je Anna našla po njeni smrti.

"Mislila sem, da se bom po Gosijinem odhodu zlomila, da se mi bo ustavilo srce," pravi Anna. "Hvala Bogu, da obstaja življenje po smrti, da lahko imaš še vedno rad nekoga, ki je umrl, in se kljub hrepenenju smejiš in uživaš v življenju. Ker imava drug drugega."

"Čudeži so včasih spektakularne ozdravitve. A čudeži so tudi ozdravitve, ki trajajo nekaj časa, dosežene po zaslugi trdega dela zdravnikov in bolnikove močne volje," je Anna zapisala na Facebook profilu, posvečenem spominu na deklico Gosio.

"Moja pot do ozdravitve se je začela pred štirimi leti. V tem času se je zgodilo veliko čudežnih stvari, spoznala sem veliko čudežnih ljudi, obiskala številne čudežne kraje. Čudeži so bili tudi del številnih težkih trenutkov mojega zdravljenja, na primer, ko sem čudežno preživela sepso."

Anna in Marcin se danes spet odpravljata na izlete z otroki, hodita v gore, se vozita s kajakom in se vedno znova spominjata ljubljene Gosie. Družina ima svojo priprošnjico v nebesih. "Pogrešamo jo in se trudimo živeti dobro, da bi jo nekega dne lahko srečali."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.