“Materinstvo je najlepša vloga, ker izbriše še zadnje atome egoizma”

Evgenija Jarc Zaletel je žena in mama dečka z Downovim sindromom. Sicer pa je akademska slikarka, ilustratorka in montessori pedagoginja. Ilustrirala je številne slikanice (Bog je v metroju, Škrbabober, Eko zmajček, Zgodba o gmajnicah ...) Razstavljala je na Bienalu ilustracije (2012) ter na skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini.

Rada se sprehaja v naravi, plava in uživa v branju leposlovja.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Kadar se nobenemu od nas ne mudi, ko lahko še malo ostanemo v postelji in se pocrkljamo, prerivamo v postelji, skrivamo pod odejo in miže pod odejo še malo premislim to in ono.

2. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Ker ti je za nekoga mar bolj kot za samega sebe, ker izbriše še zadnje atome egoizma, ker premikaš meje mogočega in ker je dar, stvarnikovo darilo.

3. Vaš sin ima Downov sindrom. Kako vas bogati in oblikuje to, da ste njegova mama?
Gotovo nama je z možem obrnil življenje na glavo. Težko slišim, da je sonček, lučka in Božji dar. Velikokrat je in je bilo zelo naporno, zahtevno in veliko smo prejokali. Hvaležna sem, da sva imela z možem moč in milost, da nisva sodelovala v genocidu nad otroki z Downovim sindromom.

Postajam ponižna, hvaležna za majhne stvari. Iz prve vrste lahko spremljam dodatni kromosom, pa to niso samo obrazne poteze, hipotonost ..., kar vam naniza umetna inteligenca in kar vam povejo specialisti, ampak osebnost, ki ima talente in poslanstvo. Srečna sem, da sem njegova mami.

4. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Rožni venec in molitev zdravamarije, očenaša, kjerkoli v avtu, med delom. V stiski pa enostaven tihi klic "Marija, še nikdar ni bilo slišati, da bi ti koga zapustila" preverjeno deluje.

Obisk evharistije me vedno duhovno dvigne, tudi če pol nisem slišala in je bila pozornost tudi na otroku. Vzpon na kakšno goro, zdaj sicer redko, sprehod z odprtimi očmi in s pozornostjo na naravo.

5. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Na poti v avtu, če sem na sopotnikovem sedežu, mu dam roko in skupaj zmoliva, ali pa ga pohvalim za kaj, kar sem pozabila prej ali pa sem bila premalo pozorna, ker sem hitela.

Če dela od doma, mu pripravim kakšen priboljšek ali malico. Skušam izkoristiti tisto malo časa ki ga imava, včasih je daljši naklonjen pogled lahko vreden več kot karkoli.

6. Izkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Vedno sem hvaležna za stvari, ki si jih želim, pa se oddaljujejo in nanje čakam. Večinoma mislim, da imam stvari pod nadzorom in da če bom vse naredila in se zelo potrudila, bom tudi poplačana in nagrajena. Ponavadi ni tako in se stvari zgodijo, ko sem najmanj pripravljena in ko sama že malo obupujem.

Spomnim se, da sem si zelo želela na slikarstvo, vmes sem bila na likovni pedagogiki, kjer je bilo premalo slikanja, na oblikovanju tekstilij in oblačil, kjer je bilo zame preveč mode in oblikovanja. Trikrat sem šla na sprejemne izpite na likovno akademijo. Naučila sem se, da je treba za tisto, kar si res želiš in čutiš, da je tvoja pot, vztrajati navkljub oviram in še tako nemogočemu položaju.

7. Kako se je vaša umetnost spreminjala skozi leta? Katere stalnice ostajajo in kaj se je najbolj preoblikovalo?
V času študija je veliko treninga, risanja, mešanja barv, iskanja, učenja likovnega jezika. Pozneje je treba malo pozabiti študij, zaviti tudi v kakšno slepo ulico, si dovoliti naslikati slabe slike in slikati zase, ne za všečno, ne za prodajo. Mene je vedno privlačila figura in narava v sliki, nisem pa znala obojega združiti v sliki. 

Počasi sem odmetavala vse odvečno, vse nepotrebno in vse bolj sem se začela igrati. Ko je slika končana, v bistvu ni več zanimiva, pot do tja pa je nekaj najlepšega. Figura in svetloba v sliki ostajata stalnici, ki se skleneta, ko slika dobi gledalca, ko gre iz ateljeja v življenje.

8. V ciklu Zlate žene ste likovno interpretirali svetopisemske ženske. Kako vas je zaznamovalo srečevanje z njihovimi zgodbami? Kaj ste ob tem dognali o bistvu ženske?
Zlate žene so bile odmev na zgodbe svetopisemskih žena, s knjigo Kraljica in divja ženska* sem jih odkrila v drugi luči. Vsaka ženska, ti in jaz, vsaka ima svojo sveto zgodbo in vsaka je zlata žena. Marsikateri portret iz cikla Zlate žene ima poteze mojih prijateljic.

*Kraljica in divja ženska, Linda Jarosch in Anselm Grun, Založba Družina, 2014

9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Molitev skupaj z možem, pa tudi vsaj kakšna prebrana stran dobre knjige.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Nikoli ni dolgčas. 😊 Odnosi niso nikoli zaključena zgodba in lepota je vedno okoli tebe. Imam notranji cikel kot narava, ki valovi enkrat več, drugič manj energije, enkrat obrnjena vase, drugič navzven. In ker na meni dom stoji, kot pravi slovenski pregovor.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.