Brez ženine pomoči ne bi našel poti iz izgorelosti

Bilo je pozno nedeljsko popoldne v jeseni 2024, ko sem dvignil kozarec pomarančnega soka k ustom. Namesto v usta mi je sok stekel po bradi in prsih na tla. Moji možgani niso uspeli dojeti, da morajo naročiti ustom, naj zaužijejo tekočino. Moji možgani so bili preutrujeni, izmozgani, obremenjeni. Skuril sem jih do točke, kjer je bila luža pomarančnega soka na tleh dokaz, da imam težave. Velike težave. Pridružil sem se statistiki, po kateri po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije eden izmed osmih odraslih zboli za duševno motnjo.

Zveni grozljivo? Absolutno. Tudi meni je. In ravno zaradi grozljivosti zavedanja, da imam težave, sem se z njimi tako težko soočil. Osebna zdravnica mi je takoj povedala, da me je doletela izgorelost, da je moje telo preobremenjeno in da zato ne morem več normalno funkcionirati.

Izgorelost. Pojem, o katerem sem le občasno kaj prebral in bil prepričan, da mene ne more doleteti. Jaz sem fit, v najboljših letih, uspešen v službi, z družino, ki me podpira … Kaj pa meni manjka?

Tik pred neljubim dogodkom bi dejal, da se meni to nikoli ne more zgoditi. Pa se mi je. Nenadoma nisem več zmogel igrati družabnih iger. Človek ne jezi se je bil zame preveč, ker sem se motil v štetju. Zapomniti si več opravil, ki so me čakala čez dan, je bila misija nemogoče. Obesiti perilo na stojalo je pomenilo, da me je v svoj objem stisnil panični napad, ker nisem vedel, kako bom zmogel. Potenje in nespečnost, misli, ki se nikakor niso ustavile … Vse to je prišlo z izgorelostjo.

Mesec november je že tradicionalno movember, mesec, namenjen ozaveščanju o zdravju moških – ne samo o rakavih obolenjih, kot najpogosteje slišimo, ampak tudi o pomenu skrbi za duševno zdravje moških.

Na spletu lahko najdete veliko aktivnosti, ki lahko pomagajo pri preprečevanju ali vsaj omilitvi duševnih težav moških, jaz pa želim na tem mestu nagovoriti vas, drage žene, ki ste pri tem ključne. Zakaj? Mojih pet razlogov:

Postavila se je pred mene. Ko sem ji opisal, kaj se mi dogaja in kakšni občutki me prežemajo, je odločno dejala:
"Ustavi se. Če se ne boš sam, te bom jaz. Imaš družino, ki ti stoji ob strani. Ti pa razmišljaš o tem, kako bodo v službi brez tebe. Kaj pa mi? Kaj je zate pomembneje?"

Kako so boleli ti stavki. A bili so povsem resnični. Nisem se hotel ustaviti, ker sem bil prepričan, da brez mene v službi ne bodo zmogli. Jaz "ne smem" zboleti, biti ranljiv, obupati. A ta ponev, ki je v obliki navedenih stavkov zadonela v moji glavi, je bila ključna. Brca v rit, ki je sam nisem zmogel. "Potrebujemo te." Stavek, ki se je kot nož zarezal v moje srce.

Poročna zaobljuba. V dobrem in slabem, v bolezni in zdravju. Kako lepo zveni teorija – dokler je ni treba uporabiti v praksi. Moja nemoč me je bolela še toliko bolj, ker sem imel občutek, da si ne smem privoščiti ranljivosti. Jaz sem skrbnik te družine, to je moja odgovornost. Jaz sem skala, na katero se lahko drugi naslonijo.

A skala se je zdrobila na drobne koščke. Ona pa me je le objela in dejala, da od mene ne pričakuje ničesar. Da bo ona prevzela, kar je treba. Rekla je: "Toliko stvari sva skupaj že prestala, pa bova še to. Ne skrbi." Postala je skala naše družine. Prevzela je del, za katerega sem bil prepričan, da sem zanj odgovoren samo jaz.

Najti moškega, ki bo na lastno pobudo izpovedal svoja čustva, je težje kot sredi Slovenije najti nahajališče nafte. Moja žena je to vedela. Vedela pa je tudi, da ne bo odnehala, dokler ne bom spregovoril. Vztrajala je, da najprej pred njo ubesedim, da imam težave, da ne zmorem. Zahtevala je, da na glas povem, da potrebujem pomoč.

In ko sem to storil, se je odprlo. Solze so tekle v potokih, ko sem v njenem objemu govoril o strahovih, skrbeh in negotovosti. Vsa moja moška trdnost se je v solzah prelila na njeno ramo. Dopustil sem, da sem bil ob njej ranljiv. Dovolj je bilo, da je vztrajala in me spravila prek te točke. Od tam naprej ni bilo več povratka.

Saj bom zmogel sam. Nekaj dni počitka in bom v redu. Če ne bi imel žene ob sebi, bi verjetno verjel tem besedam in lastnemu prepričanju. "Ne boš zmogel sam. Jutri mi boš povedal tri načine, kako si boš pomagal. Če jih ne boš naštel ti, jih bom našla jaz." Na tej točki ni bila več prijazna in mi ni pustila izbire. Zahtevala je, da si najdem pomoč.

Naslednji dan sem ji dejansko naštel, kako si bom pomagal. Preveč me je bilo strah, da bi jo v njenih pričakovanjih razočaral. Zato sem ji naštel celo več kot tri rešitve. Brez nje bi težko prišel do pogovora z dobrim prijateljem, ki sem mu razodel, kaj se mi dogaja. Ne bi našel duhovnega spremljevalca, ki je postal moj zaupnik. Ne bi zmogel terapevtki v dolgem procesu zaupati vsega, kar me je težilo. Predvsem pa si ne bi vzel časa za počitek. Za veliko počitka v mesecih, ki so sledili.

Brezpogojno mi je stala ob strani. Bila je prva, ki od mene ni zahtevala ničesar, razen tega, da mislim nase in na svoje zdravje. V ljubezni je sprejela vse moje pozabljene dogovore. Brez očitkov je odpovedala druženja in dogodke, ki smo se jih skupaj veselili.

Dala mi je vse zgoraj našteto. Dala mi je ljubezen, ki sem jo v tej preizkušnji začutil bolj kot kadarkoli prej.

Dragi možje, povabim vas, da ne obrnete glave stran od težav, ki jih opažate pri sebi. Nič ni sramotnega v tem, da priznamo, da ne znamo in ne zmoremo. Ne bojmo se pogledati v oči vsemu, kar nas obremenjuje, in spoznati, da je preveč.

Drage žene, moški smo včasih najbolj čudna bitja na svetu. Vemo, da imamo težave, pa se jih ne znamo in ne zmoremo lotiti na pravi način. Zato vas potrebujemo, da nas z največjo ljubeznijo, ki jo premorete, brcnete v rit.

Večno vam bomo hvaležni.