Jan Plestenjak: “Ko je človek v resni zvezi, v zakonu, drugače žari na odru”

Trenutek generalke pred koncertom Klic dobrote v Celju. Na oder tiho stopi Jan Plestenjak, v dvorani pa završi. Bernarda Žarn v družbi Jureta Seška z nasmehom pove, da sta nameravala z obiskovalci deliti še kakšno modro misel, pa je pozornost nase že potegnil Jan Plestenjak. Oba voditelja sta z nasmehom odšla z odra, Jan pa je pričel s tem, kar uspešno počne že desetletja – s pesmijo in karizmo je požel navdušenje v polni dvorani Golovec.

Po vaji sva bila dogovorjena za pogovor. Ko sem pristopil do njega, sem imel občutek, da je malo vzvišen, a brez skrbi – ta občutek je zgolj posledica dejstva, da moja višina ne preseže 170 centimetrov, on pa je krepko prek 190.

Občutek, da je Jan povsem preprost sogovornik, se je dokončno potrdil, ko sva pričela s pogovorom. V povsem sproščenem vzdušju sva se dotaknila dobrodelnosti, njegove nove življenjske poti ter tega, kako kot poročeni mož zdaj doživlja glasbeno ustvarjanje.

Dobrodelnost je nekaj, na kar se vedno odzovete. Po vseh letih ustvarjanja nikoli ne odmahnete z roko v smislu, da ste storili dovolj in da je zdaj ta odgovornost na nekom drugem.
Težko ločim med dobrodelnostjo in človečnostjo. Verjamem, da vsak človek, če ima v sebi dovolj človečnosti, skuša drugim narediti kaj dobrega. Lahko je to samo kakšen kompliment ali pa kaj večjega. Zdi se mi povsem samoumevno, da je v človeku želja pomagati in narediti sočloveku nekaj lepega, kjer se pokaže tudi spoštovanje do bližnjega.

Zato se izogibam izrazu dobrodelnost, ker dobrodelnost pomeni, da nekaj storiš v danem trenutku, ne pa nujno na splošno. To moraš živeti iz dneva v dan, kolikor pač zmoreš.

Ob tem je pomembno še nekaj. Ljudje mislijo, da smo vedno na razpolago. A skrbeti moramo tudi za to, da sami sebe ne izžamemo povsem, ker če sam nimaš več moči, tudi za druge ne moreš nič dobrega narediti.

Vas skrbi svet, v katerem je toliko posameznikov še vedno odvisnih od dobrodelnosti drugih?
Včasih me res razjezi, da moramo reševati stvari, ki bi jih morala rešiti država – pa je vseeno, ali leva ali desna. Za takšne stiske bi morala poskrbeti država.

Hvala Bogu, da smo ljudje, ki imamo čut in skrb za soljudi. In upam, da individualizem, ki s korporativnim mišljenjem in družbenimi omrežji prihaja na velika vrata, nikoli ne bo izbrisal tega čuta.

Na tem mestu tudi iskrene čestitke za nedavno poroko. V preteklosti so vas mediji označili za večnega samca. Kako se je zdaj vaše dojemanje samega sebe spremenilo?
Če sem povsem iskren, se moje dojemanje samega sebe s poroko ni veliko spremenilo. Tudi najin odnos s Tadejo se s poroko ni bistveno spremenil. Je pa res, da sem s poroko začutil občutek, ki ga težko povsem razložim. Gre za občutek še večje pripadnosti in medsebojne odgovornosti.

Nikoli nisem bil obseden z obredi, a lahko rečem, da se je s poroko nekaj spremenilo. Težko pa povsem ubesedim, kaj točno je to.

V preteklosti ste večkrat govorili o občutku osamljenosti. Vi, ki ste bili vedno obkroženi z množico, z oboževalci, ste čutili osamljenost. Kako je to mogoče?
Pri vseh vrhuncih v življenju je podobno. Ne glede na to, ali gre za pozitivne, kot je koncert, ali negativne, kot je odvisnost od droge, pride po vrhuncu do krize. Verjetno bi kakšen nevrolog lažje razložil, kaj se po takšnih vrhuncih zgodi, da temu sledi izčrpanost.

Kljub izčrpanosti tudi po koncertih vedno čutim zadovoljstvo, ki ga s sabo prinese to zavedanje, da naredim nekaj dobrega, da so ljudje uživali na koncertu. Res pa je, da po koncertu nastopi kontrast, kot bi se zjutraj najprej tuširal z vročo vodo, potem pa bi pritekla ledena. To je tisti šok med vrhuncem na koncertu in nato "osamljenostjo" dan po koncertu.

Kako pa ta "šok" delite s svojo ženo Tadejo?
Na koncertu res dam vse od sebe, ogromno emocij vložim v nastop. Ravno zaradi tega potem pride do popolne čustvene izpraznjenosti. In potem čutim slabo vest, ker osebi, ki je ob meni, ne morem ničesar nuditi, ker sem popolnoma prazen. Kadar sem z ljudmi, pa jim ne morem nuditi pozitivne energije, zafrkancije itd., imam kar malo slabo vest.

Čutite kdaj breme, da morate biti vedno Jan Plestenjak – tisti, ki skrbi za dobro vzdušje, ne glede na počutje?
To vsi pričakujejo od mene. Tudi sam želim biti v družbi tak, kot sem na odru, a če sem izmučen, je to enostavno nemogoče. Ljudje pa vedno pričakujejo, da bom animiral družbo. Naučil sem se, da moram občasno pritisniti na zavoro, da se v dnevih po koncertih ne izpraznim do zadnjega atoma moči.

Ali se vaši nastopi zdaj, ko ste poročeni, kakorkoli razlikujejo od "samskega" obdobja?
Razlika je predvsem v tem, da je na odru še vedno ista energija in emocija, drugače pa je v tem seksualnem, erotičnem smislu. Ko je človek v resni zvezi, v zakonu, drugače žari na odru in ne more lagati ter imeti na obrazu osvajalskega pogleda. Jaz sem do sebe zelo iskren in tega enostavno ne zmorem.

Ni pa zato na odru nič manj energije. Kar čutim, to dajem od sebe tudi na odru. Če pojem pesem z erotičnim elementom (Soba 102, Iz pekla do raja …), ne osvajam neposredno publike pred sabo, temveč se osredotočim na kakšen spomin ali pa zgodbo reflektiram na koga drugega. Tega ljudje sploh ne opazijo.

Te moje emocije so zdaj namenjene le ženi, saj bi se s pretvarjanjem približal polju varanja. Jaz pravim, da bi s tem najprej varal samega sebe – umažeš si lastno svetost in svoja čustva ter narediš največjo škodo ravno sebi.

Se je po poroki karkoli spremenilo pri vašem ustvarjanju?
Ne. Pri tem je zelo pomembno, da partnerka razume, da tudi če je kakšen tekst, ki govori o tem, da sem zaljubljen v neko žensko, to ni iz mojega osebnega življenja ali trenutnega počutja. Da ni potem očitkov v smislu: "Katera pa je ta, ki jo pogrešaš? Na katero se nanaša ta seksi tekst?"

Ustvarjalci vedno fantaziramo, domišljija nam vedno dela. Svoje tematike črpamo iz okolice in sestavljamo mozaik majhnih idej, posežemo tudi v spomine — in tako nastane pesem.

Zakaj se je Jan pred časom popolnoma umaknil iz javnega življenja? Odgovor v videu.

Kako zdaj skrbite za ravnotežje med zasebnim življenjem in pozornostjo, ki jo s sabo prinese vaš sloves?
Jaz osebno nimam želje po preveliki zasebnosti. Zelo rad se družim z ljudmi, rad sem med njimi. A pomembno je, da so to pravi ljudje – takšni, ki me energetsko ne izčrpajo v treh minutah. Če me popolni tujec na cesti nagovori z nasmehom in nekaj besedami, je to nekaj najlepšega.

Tudi vaša poroka je bila v smislu medijske pozornosti nekaj posebnega?
Res je. Oba s Tadejo sva mnenja, da za poroko ne potrebujeva pozornosti drugih. Zaradi vse pozornosti, ki sva je tako ali tako deležna, nama je povsem ustrezalo, da sva se poročila povsem sama. Glede na to, da danes niti priče niso več potrebne, jih tudi nisva imela. Županu, ki naju je poročal, sem dal svoj telefon, da je naredil nekaj fotografij, in to je bilo to.