V času, ko sem pisala ta prispevek, si je življenje vzelo 120 moških

Približujemo se koncu novembra, mesecu, ki nas še posebej opominja na moško telesno in tudi duševno zdravje.

Po podatkih gibanja Movember, ki ozavešča o moškem zdravju in nosi prepoznaven simbol – brke, si v povprečju vsako minuto vsakega dneva en moški vzame življenje.

Prizadelo me je, ko sem pomislila, koliko minut v dnevu gre mimo nas popolnoma neopazno, ko delamo nekaj rutinskega, spimo, se zabavamo, smo zatopljeni v svoje misli. Prav te minute pa so za nekoga na drugem koncu sveta ali pa v sosednjem stanovanju (!) trenutki, ko ne zmore več.

V Sloveniji in tudi drugod po svetu je znan podatek, da je med tistimi osebami, ki storijo samomor, štirikrat več moških kot žensk. V Združenem kraljestvu je samomor najbolj pogost vzrok za smrt moških, mlajših od 50 let.

Raziskava, ki so jo izvedli pri moških iz Združenega kraljestva, je pokazala, da 40 odstotkov moških o svojih duševnih težavah nikoli ne spregovori z drugo osebo. Kot razloge za to, da svojih stisk ne delijo, moški pravijo, da so se naučili živeti s tem, ne želijo biti breme, jih je preveč sram in si ne želijo priznati, da potrebujejo pomoč, ne želijo izpasti šibki, ali pa nimajo nikogar, s komer bi se lahko pogovorili. Največ moških se sooča z duševnimi stiskami zaradi dela, finančnega pritiska in zdravja. Tudi nasilja nad moškimi je ogromno, toda ostane dobro skrito.

Upam si trditi, da so razlogi podobni tudi pri nas.

Ista raziskava pravi, da se moške duševne stiske odražajo predvsem z zlorabo (prepovedanih) substanc, izbruhi jeze in razdraženostjo, pretiranim osredotočanjem na delo, težavami s spancem …

V času študija sem sodelovala v projektu, ki se je osredotočal na duševno zdravje in socialno vključenost moških v tretjem življenjskem obdobju. V okviru raziskave smo se pogovarjali s starejšimi moškimi in ganilo me je, ko sem videla, kako zelo osamljeni so lahko moški v tem obdobju.

Raziskava je pokazala, da se starejše ženske veliko hitreje vključijo v družbo in najrazličnejše aktivnosti, ki jih za ženske ne manjka, moški pa se kar nekako ne znajdejo in se veliko redkeje odločijo za vključitev v nepoznano in novo aktivnost. Osamljenost lahko hitro vodi do izgube volje in motivacije za življenje.

Ker sem pred kratkim tudi sama zaradi duševne bolezni izgubila prijatelja, vam, dragi moški, sporočam:

Potrebujemo vas (tudi ko čutite, da niste v najboljši "formi"), ni nam vseeno, ne zdi se nam sramotno, če delite, kaj vas teži. Prav nič šibkejši ne izpadete, če poveste, da nečesa ne zmorete, da vas življenje prehiteva, da potrebujete pomoč in oporo, če čutite, da nekaj ni tako, kot je bilo ali bi moralo biti … Odpreti se in deliti svojo stisko niti slučajno ni znamenje šibkosti, ampak velike moči!

Če kdo od mojih (moških) prijateljev pristopi k meni in mi pove svojo težavo, je moja prva misel občutek hvaležnosti, da mi tako zelo zaupa, občutek odgovornosti, da ga zares poslušam in mu poskušam biti v oporo. Niti na misel pa mi ne pride, da bi se posmehnila in si mislila: "Oh, kakšen slabič."

November se končuje, toda dobro bi bilo, da s koncem ta tema ne bi šla v pozabo, ampak bi ji dajali večji poudarek skozi vse leto. Dragi vsi, trudimo se, da bodo imeli moški občutek, da niso sami in lahko poiščejo pomoč.