Čudovit blagoslov Andree Bocellija za najstniško hčerko

Andrea Bocelli nikoli nima zadržkov, da vere ne bi postavljal v središče svojega javnega življenja. Pa naj izvaja sakralno glasbo, odkrito govori o veri ali deli trenutke milosti v svoji družini: svetovno znani tenorist vere ne obravnava kot nekakšnega zasebnega kotička v svojem življenju, temveč kot njegov temelj.

Ko je torej njegova 13-letna hči Virginia pred dnevi prejela zakrament svete birme, je bilo povsem naravno, celo pričakovano, da bo ta trenutek delil z milijoni svojih sledilcev na družbenih omrežjih.

In ne preseneča, da je bilo njegovo sporočilo vse prej kot vsakdanje. Bilo je nežno, čustveno in globoko ukoreninjeno v krščanskem razumevanju, kaj pomeni rast – tako otroka kot starša. Objava je prejela več kot 22.000 všečkov, toda njena lepota se v resnici skriva v tihi univerzalnosti očeta, ki blagoslavlja svojo hčer.

Bocelli je začel z besedami, ki razkrivajo tako občudovanje kot čudenje:

"Draga Virginia, tebi, ki nas vsak dan spominjaš, kakšna je močna in jasna ljubezen, ki vedno hrepeniš, da bi se življenje odvijalo naprej … tebi želimo reči le: ustavi ta trenutek, naj ti bo dragocen."

To preprosto povabilo – ustavi ta trenutek – razumejo vsi starši. Zdi se, da otroštvo začne nezadržno pospeševati v trenutku, ko se človek obrne stran, ob posebnih mejnikih pa se to obdobje običajno zdi še nekoliko bolj krhko. Toda Bocelli ne vztraja pri otožnih mislih. Prihodnost Virginie zasidra v moči Svetega Duha:

"Birma je nov začetek: Sveti Duh je plamen, ki ga boš vedno nosila s seboj, da ti bo osvetljeval korake … še posebej na križiščih med tem, kar je dobro, in tem, kar bi bilo bolj priročno."

Opomin, da vera ni nekaj statičnega. Vera je kompas – žareč, vztrajen in pripravljen, da nas vodi skozi zapletenosti tega sveta.

Pevec nato premišljuje o tistem splošno veljavnem reku vseh staršev – Kot bi bilo včeraj –, vendar z nežno modrostjo, ki jo človek pridobi z večletnim opazovanjem življenja:

"Včeraj je bil to nasmejan obraz iz zibke, danes najstnica, ki izkorišča svoje darove in energijo, jutri ženska … in vsakokrat, ko smo v sladki stiski … pozdrav otroku, ki je bil, in dobrodošlica dekletu, ki je."

Kar bi lahko izpadlo nekoliko solzavo, dejansko postane nekaj čudovito duhovnega. Pevec pokaže, da rast ne pomeni izgube, pač pa gre za prehod, nadaljevanje. In sprememba preteklosti ne izniči: to je postopek, ki se odvija. Na koncu pa še zadnji stavek, ki si ga bodo številni bralci gotovo vtisnili v spomin:

"Vse se spreminja, toda nič ne preneha biti … kajti tisto, kar je ljubljeno, ostane."

To ni le vpogled nekega očeta; je globoko krščanski. Pri Bogu se nihče, ki je ljubljen, nikoli ne izgubi.

Za tisoče Bocellijevih sledilcev to ni bila zgolj družinska objava slavnega pevca – bil je skupni trenutek milosti. Mnogi so v komentarjih delili svoje spomine na birmo, pa na grenko-sladko veselje, ko opazujejo svoje otroke, kako odraščajo v odgovornost, svobodo in vero.

In prav zato so te objave pomembne: ne zato, ker je Bocelli slavna osebnost, temveč zato, ker svojo slavo uporablja, da pokaže na nekaj globljega – na Boga, na družino, na počasno in sveto delo, ko duši pomagamo, da raste. In ko Virginia stopa v to novo obdobje na poti svoje vere, besede njenega očeta razkrivajo upanje vsakega krščanskega starša: da bi plamen, prižgan pri birmi, svetlo žarel, še posebej takrat, ko se v življenju znajdemo na razpotjih.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.