Jan Mikuško je 24-letni bogoslovec, ki mu življenje ni prizanašalo – že kot otrok se je srečal s hudo boleznijo, ki mu je spremenila življenje.
Prihaja iz osrednjega dela Slovaške in je študent 5. letnika teologije. Letos bo posvečen v diakona. V okviru študijske izmenjave je za en semester prišel v Slovenijo.
Vaša mladost je bila precej turbulentna. Kako se spominjate tega obdobja?
Ko sem vstopal v puberteto, sem iskal sprejetost. Najprej sem jo našel v nogometni ekipi, kjer mi je bilo lepo, ker sem imel skupino soigralcev, s katerimi smo se dobro ujeli. A sčasoma so se začele pojavljati skušnjave. Čeprav sem bila doma vzgajan v krščanskem duhu – starši so me naučili moliti in živeti z Bogom – sem bil zelo aktiven otrok, težko mi je bilo sedeti pri miru v cerkvi, iskal sem nekaj bolj razburljivega.
Družba, v kateri sem pristal, je bila drugačna od mene. Mnogi so uporabljali vulgarne besede, kletvice, ki jih prej nisem poznal. Želel sem jim biti enak, zato sem začel tako govoriti tudi jaz. Na telefonu so gledali neprimerne vsebine in kmalu sem z gledanjem pornografije začel tudi sam. Mislil sem, da me to izpolnjuje, a v resnici sem bil vsak dan bolj prazen. Ko sem imel 14 let, je prišlo nekaj, česar nisem pričakoval – bolezen, ki mi je popolnoma obrnila življenje.
Prav zdravstvene težave so vas prisilile, da ste se ustavili. Kaj se je zgodilo?
Šlo je za genetsko bolezen krvnih žil v mojih možganih, podobno anevrizmi. Stene žil so bile izjemno krhke, ena izmed njih je počila in kri je zalila del možganov.
Zdravniki so moji družini povedali, da ni nobene možnosti, da bi preživel in da bom umrl v nekaj urah. Moja družina je takrat skupaj z župnijskim občestvom goreče molila. Naslednji dan sem se zbudil, česar ni nihče pričakoval.
Ko sem se zbudil, nisem vedel, kaj se je zgodilo. Bil sem zmeden, imel sem veliko vprašanj, bil sem vesel in prestrašen hkrati. Zdravniki so mi povedali, da je celotna leva stran telesa paralizirana, da ne bom nikoli več hodil, ampak bom ostal priklenjen na posteljo. To je za 14-letnega fanta kot smrtna obsodba – podrejo se vrednote, prihodnost, sanje.
Bil sem jezen in nemočen. Tudi moji prijatelji so se oddaljili, ker nisem mogel več igrati nogometa. A danes vem, da je bil to zame pomemben čas. Šele ko se tvoj vrednostni sistem poruši, lahko na novo zgradiš drugega. V tem času, ko sem moral vse zgraditi od začetka, sem iskal Boga in se spraševal o njem, a bil sem brez upanja. Spraševal sem se, zakaj se je to zgodilo. Želel sem si umreti. Če ne bi imel podpore domačih in župnije, ne vem, ali bi bil še tukaj.
Potem pa se je vse spremenilo.
Tako je. Po mesecu takšnih temnih misli se je zgodilo nekaj, čemur lahko rečem le čudež. Nekega dne sem ležal v svoji postelji in poskušal premakniti svojo nogo. Občutek paraliziranosti telesa je težko razložiti, a kar naenkrat sem v svoji nogi začutil moč. Poskusil sem jo premakniti – in se je premaknila.
Nihče ni mogel verjeti. V bolnišnico sem prišel februarja, marca sem začel premikati nogo, aprila, na veliko noč, pa sem že ministriral pri maši. Danes imam težave samo z levo roko, ki se še vedno trese.
Po tem sem začel resno iskati Boga, začel sem na novo graditi svoj vrednostni sistem. Bogu sem povedal, da mu želim služiti, čeprav nisem vedel, kako.
Ste v času bolezni molili za čudež?
Ne. Bil sem jezen na Boga. Spraševal sem ga, zakaj je to storil meni. Jezen sem bil tudi na starše, ki so mi vedno govorili, da je Bog dober.
Danes vidim, da je bil problem tudi v mojem egoizmu – vse se je vrtelo okoli mene. Šele pozneje sem razumel, da je imel Bog zame nekaj, česar takrat še nisem mogel videti.
Ko sem shodil, sem v svojem srcu zaslišal: "Ne izgubi upanja. Bij boj za Božje kraljestvo." In zato sem mu rekel: "Gospod, želim ti služiti. Pokaži mi, kako."
Kako danes gledate na trpljenje? Je to nekaj, čemur bi se morali izogniti, ali je celo potrebno za rast?
To je zelo občutljivo vprašanje. Leto dni pred mojo boleznijo je nekaj podobnega doživela tudi moja mama. Dolgo smo se spraševali, zakaj se to dogaja ravno naši družini. Še vedno ne vemo, zakaj, a zdaj verjamemo, da je imel Bog z nami nek svoj načrt.
Vsak človek kdaj trpi. Nekateri več, drugi manj. Verjamem, da nam Bog ne nalaga več, kot bi zmogli prenesti. Daje pa tudi moč, da zmoremo narediti tisto, kar je pred nami.
Kaj bi rekli nekomu, ki trpi in je brez upanja?
Dejal bi: "Poznam tvoj občutek, ampak tvoje bolečine ne morem popolnoma poznati, ker je vsaka edinstvena. A vem, da nad nami nekdo bdi. In šele ko trpljenje mine, vidiš, koliko dobrega se je zgodilo vmes."
Čas, ko sem ležal v postelji, je bil grozen, a danes vidim, da je bil nujen za to, da sem zrasel v veri in kot človek. Preizkušnja me je naredila močnejšega.
Pomembno si je zastavljati vprašanja, a najpomembnejše je, komu jih zastavljamo. Ko se sprašuješ "Zakaj jaz?", najprej vprašaj Boga. Tako kot Job, ki je šele od Boga slišal pravi odgovor. Povedal mu je, da je nad vsem, kar se dogaja na svetu, njegova roka, in da jo mora videti tudi znotraj preizkušenj. Ne vemo, kdaj nam bo Bog odgovoril, vemo pa, da bo.
Vam je še vedno težko zaradi omejitev, ki jih imate, ali ste jih popolnoma sprejeli?
Včasih je še vedno težko. Imam omejitve – nekaterih stvari v semenišču ali pri ministriranju ne morem opraviti popolno. A verjamem, da je v molitvi najpomembnejša iskrenost. Ne skrivam svojih stisk. Ko me nekaj boli ali ko se z nečim mučim, to povem Bogu. Molitev je odnos in v njem so tudi konflikti, odpor, vprašanja. Prav to v resnici okrepi odnos.
Ste Božji klic v duhovništvo začutili šele po bolezni?
Tako je, pri 14 letih sem prvič pomislil na duhovništvo. Bogu sem rekel: "Dajem ti svoje roke. Naredi, kar želiš." Klic se je razvijal, bil je vedno močnejši. Po maturi sem sprejel odločitev za vstop v semenišče. Tudi moj brat je bogoslovec, vstopil je eno leto pred menoj, a klic se je razvijal pri vsakemu posebej na svoj način.
V prvem letniku sem imel velike krize, ker sem prišel z nerealnimi pričakovanji – mislil sem, da me čaka rdeča preproga, da bodo vsi bogoslovci svetniki, da bomo neprenehoma molili. Že po enem tednu sem želel oditi. V kapeli sem jokal in spraševal Boga, zakaj sem sploh tukaj. Ugotovil sem, da je bilo moje srce še vedno polno mene. Šele ko sem prosil Boga, naj ga napolni On, se je počasi umirilo.
Srečali ste tudi papeža Frančiška. Kako ste to doživeli?
To je bilo tik pred mojim vstopom v semenišče. Brat me je povabil v Bratislavo na srečanje s papežem. Ko sva prišla, je bila katedrala že polna in rekli so nama, naj počakava zunaj. Mislil sem si: "Super, prišel sem gledat papeža po televiziji." Ko je papež na koncu prišel iz katedrale, sem začel vpiti: "Frančišek! Frančišek!" Vsi so me želeli utišati, a sem kričal naprej – kot Zahej. Papež me je opazil, prišel do mene in me blagoslovil. Za začetek poti v duhovništvo je bilo to zame zelo močno.
Kakšen duhovnik želite postati?
To je težko reči, ker ne želim Bogu narekovati, kaj si želim jaz. Želim si izpolniti njegovo voljo in zato mu dajem svoje roke. Morda bo to med brezdomci, v hospicu ali pa pri čiščenju stranišč. Želim biti tam, kjer On želi.
Vse je v Njegovih rokah. Vsak dan se, ko se zbudim, še preden pogledam telefon, najprej zahvalim za življenje. Ni samoumevno, da zjutraj odpremo oči. Življenje je dar. Pred dvema tednoma je v našem semenišču umrl mlad bogoslovec. Vse nas je pretreslo. Še bolj sem začutil, da je vsak dan zares Božji dar.
Imate kakšno spodbudno besedo za mlade, ki zaidejo na napačno pot?
Težko je dajati nasvete, saj mladi pogosto verjamejo, da je pot, ki so jo izbrali, prava, ker na njej najdejo sprejetost in ljubezen. Verjamem pa, da Bog deluje v svojem času. Abraham je na Izaka čakal 99 let. Mojzes je 80 let čakal na izhod Izraelcev iz Egipta. Bog čaka na nas in ko smo pripravljeni, ko mu damo odgovor, se izpolni tudi njegova obljuba. Tudi čas puščave je pomemben, ker se prav tam človek nauči, kaj je res sveto in pomembno.
