Do jeseni 2004 je Silvia živela povsem običajno življenje šestnajstletnice: šola, plavanje, ples, druženje s prijatelji. A 4. oktobra se je vse obrnilo na glavo. V nekaj dneh je povsem izgubila občutek in moč v nogah. Zdravniki so bili osupli, izvidi pa so ostali nepojasnjeni. Postala je paraplegičarka, priklenjena na invalidski voziček.
V mesecih, ki so sledili, se je stanje slabšalo – izgubljala je težo, pojavili so se napadi, podobni epileptičnim. Zdravniki niso znali pojasniti vzroka niti ponuditi rešitve.
Kot pripoveduje sama: "Bilo je, kot da bi se življenje ustavilo. Nihče ni razumel, kaj se dogaja, niti jaz."
V tem obdobju je njena družina okrepila molitev, se zbirala pri rožnem vencu in redno hodila k bogoslužju. Silvia je priznala, da je sprva šla s starši samo zato, ker je bila od njih odvisna – a v njej se je počasi prebujala želja po upanju.
Nenadejano povabilo in pot v Medžugorje
Ko ji je fiziatrinja nekoč omenila, da mora spremljati svojo mamo na romanje v Medžugorje, je Silvia nepričakovano prosila: "Me lahko vzamete s seboj?"
Tri dni pozneje, 24. junija 2005, je že bila na avtobusu proti hercegovskemu romarskemu kraju.
Na praznik obletnice prvih prikazovanj se je skupaj z očetom udeležila molitev in srečanja z vidcem Ivanom Dragičevićem. Zvečer so jo romarji – kljub njenemu začetnemu zadržku – nesli na hrib prikazovanj Podbrdo. Invalidski voziček je ostal ob vznožju. Silvia je pozneje povedala, da je bila ganjena nad njihovo pripravljenostjo, saj sama ni hotela nikomur biti v breme.
Molitev, ki je odprla srce
Ko je sedela ob kipu Marije, dve uri pred predvidenim prikazanjem, je prvič po dolgem času začutila notranji mir.
"Prvič sem molila res iz srca," se spominja. "Nisem prosila zase. Zdelo se mi je nemogoče, da bi hodila. Prosila sem za druge – za vse, ki trpijo."
Ko jo je voditelj skupine tik pred prikazanjem opomnil, naj Mariji zaupa tudi svojo največjo bolečino, je ponižno prosila le za eno: da bi lahko sprejela invalidski voziček in se nehala bati prihodnosti.
Svetloba, padec … in trenutek popolnega preobrata
Ob 22. uri se je začela molitev ob prikazanju. Silvia pripoveduje, da je na levi strani zagledala nežno, stalno, nenavadno svetlobo – ne svetlobnih bliskov kamer, temveč mirno prisotnost, ki je njeno pozornost privlačila, čeprav se je je sprva skoraj ustrašila.
Ko se je prikazanje končalo, so jo romarji poskušali odnesti nazaj v dolino, toda eden izmed njih je nerodno stopil in Silvia je padla na tla. Udarec je bil močan – glava, vrat in hrbet so udarili v ostre kamne. Vsi, ki so bili navzoči, so se prestrašili najhujšega. Zdravniki, ki so bili v skupini, niso zaznali utripa ali dihanja. Mnogi so se bali, da je umrla.
Ona pa opisuje, da ni čutila bolečine, ni slišala panike v okolici, ni vedela, da so jo polivali z vodo, da bi jo spravili k zavesti. Nasprotno, bilo je, kot bi padla na mehko blazino. Čutila je rajsko veselje in slišala zelo nežen glas, ki jo je pomirjal, tolažil, božal.
Po približno petih minutah je Silvia odprla oči. Videla je očeta, ki je jokal, in začutila nekaj, česar ni občutila že devet mesecev: "Začutila sem noge. Takoj sem zaklicala: 'Ozdravljena sem! Hodim!'"
Nekdo ji je ponudil roko in ko jo je prijela, je vstala – brez oklevanja, brez bolečin, brez ene same praske. Ker od vznemirjenja ni mogla spati, je naslednje jutro že ob 5. uri sama, na lastnih nogah, hodila na Križevac.
Več kakor ozdravljenje: rojstvo nove vere
Čeprav je telesno ozdravljenje tisto, kar najprej pritegne pozornost, Silvia poudarja, da je največji dar njeno duhovno prerojenje.
"Bog je v mojem srcu prižgal ogenj," pripoveduje. "In ta ogenj gori, če ga hraniš – z rožnim vencem, sveto mašo, adoracijo, evharistijo. To je največja milost mojega življenja."
Po vrnitvi domov so kmalu izginili tudi epileptični napadi. Po blagoslovu p. Ljuba Kurtovića je lahko postopoma prenehala jemati zdravila. Zdravje se je utrdilo, življenjska moč pa vrnila.
Silvia danes poudarja, da se je z njo spreobrnila tudi njena družina: molitev je postala središče njihovega vsakdana.
"Največja milost ni to, da hodim, ampak da smo se kot družina obrnili k Bogu," je prepričana.
Ne glede na to, ali bo Cerkev ta dogodek tudi uradno razglasila za čudež ali ne, njena izkušnja ostaja ganljiv klic k veri in zaupanju.
Viri: medjugorje-info.com; spiritofmedjugorje.org, medjugorje.de
