Z 20-letnim Mariborčanom Nikom Šilcem se dobiva na čaju. Navduši njegova preprostost, ko se opiše kot nekoga, ki rad bere (posebej Sveto pismo), pomaga drugim, sledi Jezusu in išče Ljubezen na vsakem koraku življenja. Nik je sicer samostojni podjetnik. Podjetjem predvsem z družbenimi omrežji pomaga najti več strank in pravih rešitev na splošno, naslednje leto pa se namerava zopet vpisati na fakulteto. "Zakaj je Amazon poznan povsod, neko drugo podjetje pa ni?" se sprašuje.
Na vprašanje, kaj ga opredeljuje, ne odgovori neposredno: "Večina ljudi misli, da jih definirajo njihova dejanja in rezultati, pozabijo pa na prepričanja. Če ne verjameš, da lahko nekaj dosežeš, tega ne boš mogel doseči. Kot Peter, ki se je začel potapljati v vodo, ko je podvomil vase." Nika zagotovo definira vera v Boga, ki ga je spoznal šele v srednji šoli, danes pa se že pripravlja na prejem zakramentov. Sicer nekdanji "emo", a danes animator in član ter sovodja mladinske skupine, odkrito spregovori o svoji preteklosti in zdajšnjem odnosu do vere.
Kakšno je bilo tvoje odraščanje?
Ko sem bil star dve leti, so se starši razšli. Z mamo sva se preselila. Vedno sem bil bolj zaprt tip osebe in že od malega nisem rad govoril z ljudmi. Največja muka mi je bila najprej zjutraj iti v vrtec, ker so bili tam otroci, s katerimi naj bi se pogovarjal, pozneje pa iti v šolo. Ko pomislim za nazaj, sem bil dokaj anksiozen otrok. Vsaka ocena je bila zame največji stres na svetu. Ne vem, zakaj točno. Nekaj me je vedno dušilo. Mogoče sem čutil pritisk, ker so mi vsi govorili, da sem pameten, in sem ta "status" želel ohraniti z ocenami.
Dosti sem bil sam, ker je mama dolgo delala, kar je bilo na nek način v redu, ker sem se navadil tega, da skrbim zase in da ne potrebujem vedno ljudi okoli sebe. To me ni motilo. Ker pa sem bil toliko sam, sem ponotranjil, da sem introvertiran in da se mi ni treba družiti z drugimi, kar pa je vodilo do tega, da na splošno nisem imel prijateljev.
Moje sanje v otroštvu so bile, da bi bil YouTuber. Gledal sem posnetke o tem, kako snemati igrice in urejati videe. V 6. razredu sem začel objavljati prve videe o igricah, po 9. razredu pa sem začel snemati vloge.
V srednješolskih letih si bil pripadnik emo subkulture. Kaj ta je in kako se je začelo?
V bistvu ne vem, kaj je "emo". Verjamem, da so to ljudje, ki se oblačijo bolj črno, si mažejo nohte in poslušajo 2010 rock glasbo. Mogoče se motim. So ponavadi depresivni, sami sebi tudi fizično škodujejo.
Začelo se je že v 8. razredu, ko sem se začel zavedati, da nisem ravno popularen. Nisem imel prijateljev. Gledal sem druge ljudi, ki so se po pouku družili in trenirali razne športe. Jaz pa sem bil zelo "antitalent" za šport. Še zdaj sem. (smeh) Počutil sem se osamljenega. V 8. razredu sem se prvič samopoškodoval, in to s šestilom. Ni bila velika rana. Ne spomnim se, kaj sem takrat razmišljal. Verjetno sem izhajal iz tega, da sem manj vreden in me je moje telo želelo obvarovati pred mentalno bolečino.
V 9. razredu je bilo malo bolje, v 1. letniku pa sem dobil borelijski meningitis, mešanico borelioze in meningitisa. To mi je vzelo veliko energije, saj so bolezen odkrili šele po šestih mesecih, pa še to zaradi epileptičnega napada. Tri mesece me ni bilo v šoli, ker sem imel vsak dan terapijo z zdravilom.
Takrat se mi je podrla vsa predstava o življenju. Dopustil sem, da me epilepsija definira. Mislil sem, da nikoli ne bom vozil in da v življenju ničesar ne bom počel, ne bom samostojen. Ne vem, kako so napadi potem izginili. Kar odločil sem se, da epilepsije nimam več. Mislim, da jo imam še danes diagnosticirano, a ne potrebujem zdravil.
Kako pa si prišel do barvanja nohtov, las in ličil, ki so značilni za emo subkulturo?
Prvič sem to videl na TikToku. Bil sem depresiven in "emo" ljudje so imeli podobno mišljenje. 15-letniki okrog mene me niso razumeli, depresivni emo 15-letniki pa so me. V bistvu sem sočustvoval z njimi. Imeli so isti humor. Izgleda, da sem to nekako ponotranjil in mi je postalo vse všeč, tudi njihov stil.
Najprej sem si namazal nohte, ker je bil moj vzornik depresivni pevec, ki je imel tak stil. Všeč mi je bilo, da mu je kljub depresiji uspelo v življenju in da se je upiral avtoriteti. Zaradi njega sem si tudi pobarval lase. Začel sem zaradi interneta in privlačil ljudi, ki so izgledali podobno, ter se začel družiti z njimi. Pozneje sem tudi kadil in poskusil drogo.
Kaj je bilo takrat najhuje?
Ugotovil sem, da sem z novim stilom privlačil več ljudi. Imel sem toliko pozornosti kot nikoli prej, vseeno pa sem bil osamljen. Čeprav sem se vsak dan pogovarjal z novimi ljudmi, sem bil v notranjosti dejansko sam. To me je zlomilo, da sem si začel še bolj škodovati. Dvakrat sem tudi vzel preveč tablet za epilepsijo in si mislil: "Če umrem, umrem." Na srečo ni bilo nič. Bog me je obvaroval, definitivno.
Kako so se na tvoj življenjski stil takrat odzivali starši in družina?
Opazili so, da sem bolj depresiven, za samopoškodovanje pa niso vedeli. Sicer pa jim je bilo malo čudno, kako izgledam, pa sem jim rekel, da je to samo stil in nisem globlje razlagal. Malo so se mi smejali, ko sem imel namazane nohte. Mislili so, da je to samo neka faza.
Kdo je bil Nik, preden je spoznal Boga? Kako si takrat gledal na vero in ljudi, ki so verovali?
Ko sem bil otrok, sem vsak dan molil sveti angel in verjel sem, da nekaj je. V obdobju depresije sem verjel v horoskop, manifestacijo. Začel sem "pljuvati" po cerkvi, ker nisem poznal dejansko vernih ljudi, ampak samo ljudi, ki hodijo v cerkev. Za Jezusa sploh nisem vedel, da je Bog, in tega nisem razumel.
Kako je prišlo do notranjega preobrata v tvoji veri?
Del mene še vedno ni hotel umreti, počutil pa sem se grozno. Zdelo se mi je, da je edino odgovorno, da grem k psihologu. Sam sebi nikoli nisem lagal. Je pa trajalo dve leti, da sem nekako postal takšen, kot sem zdaj.
Bog je bil vedno pri meni. Jaz sem ga potem našel. Na začetku 4. letnika je postajalo bolje, ker sem postal iskrenejši s psihologinjo in mi je lahko boljše svetovala. Zaradi nekega vplivneža sem začel osem ur spati in telovaditi. Dobil sem občasno delo urejanja videev na daljavo.
Še vedno pa sem imel občutek, da mi nekaj manjka. Pomislil sem na to, kaj si želim, in v nekem trenutku sem pomislil na sebe, ženo, otroke, ki skupaj hodijo v cerkev. In pomislil sem, da je mogoče tudi vera nekaj, kar mi manjka. Začel sem se zanimati za vero in najprej me je najbolj zanimal islam, čeprav se zdaj nikakor ne poistovetim z njim. V žep sem si dal listek in nanj napisal "To je haram", kar pomeni greh. To mi je dejansko pomagalo, da nisem več redno kadil.
Enkrat pa sem prišel domov in v mamini sobi našel Sveto pismo. Rekel sem si: "O, poglej, mogoče je to znak. Mogoče moram začeti to brati." Začel sem ga brati vsak večer. Takrat sem prebral celo Novo zavezo, razen Razodetja. Vse se je začelo spreminjati na bolje. Najbolj me je pritegnilo, da nas Jezus uči ljubezni. Delal je čudeže za druge brez kakršnekoli koristi zase. To mi je bilo res všeč.
Kako bi primerjal svojo vero v Boga z vero tistih, katerim je bila že privzgojena?
Mislim, da jo bolj cenim, ker sem do spoznanj prišel sam. Kolikor imam izkušnje, malo ljudi bere Sveto pismo. Mislim, da bi več ljudi moralo brati Sveto pismo. Mislim, da tisti, ki so vzgojeni v veri, večinoma vere ne iščejo, ker jo preprosto sprejmejo in je to to.
Je pa njihova prednost, da se držijo svojih temeljev in pogosto ostanejo znotraj njih. To sem opazil pri svoji punci, Lijani, ki mi je tudi zelo pomagala pri utrditvi vere. Brez nje bi težko zrasel v veri, ker sem imel v njej dober zgled, prek nje pa sem tudi spoznal zares verne in dobre ljudi.
Kako bi vero predstavil nekomu, ki ima o njej takšno mišljenje, kot si ga imel včasih ti?
Takemu človeku ne bi rekel: "Jezus te ljubi," ker tega ne bi razumel. Ne ve, kdo je Jezus. Povedal bi mu, da absolutno razumem njegovo trpljenje, da so stvari, s katerimi ima težave, zelo resnične. Ampak če misliš, da ti nič drugega ne more pomagati, zakaj misliš, da ti vsemogočni Bog ne bo mogel?
Pa če bi ti odvrnil: "Saj mi že do zdaj ni pomagal."
Nisi živ?
