Opekline so iznakazile njegovo telo, ne pa tudi njegove volje do življenja

Terry McCarthy z vidnimi brazgotinami po vsem telesu nakazuje, da je prestal veliko preizkušnjo. Leta 1992, ko je imel le šest let, je v nesreči s kerozinom utrpel hude poškodbe. Opekline so prekrivale kar 73 odstotkov njegovega telesa.

Tistega usodnega dne sta se njegova starejša brata odločila za nevaren in nepremišljen eksperiment. Terry je na skrivaj opazoval njuno poigravanje z ognjem, ki se je v nekem trenutku izjalovilo in ogenj je z vso silovitostjo zajel njegovo telo. "Mislil sem, da gori vse okoli mene. Nisem se zavedal, da gorim jaz," je povedal v pričevanju za medij People.

Gorečemu dečku je na pomoč priskočil sosed in s spalno vrečo poskušal zadušiti plamene, ki so požirali njegovo telo. Terry je v hudi agoniji in blodnjah že verjel, da je njegovega življenja konec, a sosed mu je s hitrim ukrepanjem rešil življenje. Zaradi obsežnosti poškodb so ga s helikopterjem prepeljali v bolnišnico v Las Vegasu in ga dali v umetno komo.

Njegovo zdravljenje je bilo dolgotrajno, prestal je 58 operacij, tudi amputacijo prstov. "Ljudem vedno povem, da požar ni najhujši del preživetja opeklin. Huje je to, kar pride po požaru." Danes si je hvaležen, da kljub neznosnim bolečinam ni nikoli obupal. "Vedno sem imel v ozadju misli tisti kanček občutka 'Hej, še vedno sem tukaj. Še vedno vztrajam in vse bo v redu.'"

Približno eno leto po nesreči je spet lahko nadaljeval šolanje, z družino pa so se iz Nevade preselili v Washington, kjer živi še danes.

Zaradi svojega videza in pripomočkov, ki so mu pomagali pri celjenju brazgotin, je bil deležen nemalo zbadljivk, kar ga je med odraščanjem zelo obremenjevalo. Prav zaradi bridkih izkušenj je veliko časa in energije vlagal v gradnjo pozitivne samopodobe.

Še ena tragedija ga je doletela pri 17 letih, ko je njegov oče umrl za možganskim rakom, z njim pa je izgubil enega največjih virov upanja in spodbude.

Prav tako je imel nemalo težav pri iskanju prve zaposlitve, saj so njegove opekline številnim delodajalcem predstavljale oviro. "Vstop v odraslost je bil res težak. Mučil sem se s tem, da me je svet sprejel takšnega, kot sem, saj v trenutku, ko me nekdo pogleda, samodejno prevzame miselnost, da je žrtev: 'Ojoj, kako hudo je poškodovan, zanima me, kaj se mu je pripetilo.'"

Kot pravi, je bil naveličan, da ga ljudje samodejno zavračajo samo zaradi videza. Odločil se je, da bo oznako žrtve zamenjal za oznako preživelega.

Po številnih neuspešnih razgovorih je pri 24 letih sprejel odločitev, da se prijavi na usposabljanje za prostovoljnega gasilca. Vztrajal je kljub zdravniškim dvomom. Ob tem priznava, da je presenetil celo samega sebe in da so ga zavrnitve le še bolj okrepile.

Neki gasilski poveljnik mu je iskreno prisluhnil in ga po več iskrenih pogovorih nazadnje sprejel pod svoje okrilje. Tudi odgovorni so nazadnje ugodili njegovi prošnji, da se vpiše na gasilsko akademijo, pod pogojem, da uspešno opravi zahtevane psiho-fizične teste. Dvakrat mu je spodletelo, tretjič pa je vse izzive opravil brez težav in v rekordnem času.

Med dvanajsttedenskim usposabljanjem je Terry nepričakovano zdravil tudi svoje notranje rane. Prav tako se je moral naučiti, kako zahtevno delo prilagoditi svoji invalidnosti. Kljub temu je dosegel podobne ali še boljše rezultate kot drugi udeleženci, izbrali pa so ga tudi za poveljnika skupine.

Pred usposabljanjem se ognja ni bal, skrbno vodene situacije na akademiji pa so v njem vzbudile tudi potlačena občutja nesreče v otroštvu. Pravi, da se še danes spopada s travmami zaradi nesreče, a na tem zavestno gradi in se izboljšuje. Pred nekaj leti je tudi obiskal kraj nesreče in se srečal s sosedom in gasilci, ki so mu usodnega dne rešili življenje.

Čeprav se je Terry, ki je tudi navdušen umetnik, pozneje preusmeril k delu za neprofitne organizacije, ki pomagajo otrokom z opeklinami, mu ni žal izkušnje na akademiji. Prepričan je, da mu je to obdobje veliko dalo. Ker gasilstvo pogreša, mu ni čisto zaprl vrat, hkrati pa je z njim posredno še vedno povezan, saj organizira motivacijske govore za gasilce in si prizadeva za povezovanje gasilcev in žrtev opeklin.

Dobil je tudi že vprašanje, ali je svojima starejšima brata odpustil za otroško neumnost, zaradi katere se je znašel v smrtni nevarnosti. "Odpuščanje ni bilo potrebno. Bili smo le otroci." Še danes so bratje tesno povezani in se pogosto srečujejo. Terry si je ustvaril tudi svojo družino, ima zaročenko Kenzie in osemletnega sina Westona.