Že lani je bil 20-letnik vpisan v Zlato knjigo za dosežek v ruščini, poleti 2024 je sodeloval na svetovni konferenci o bioetiki, katere se je udeležil tudi letos. Imel je tudi prvo znanstveno objavo. Prepoznan je mednarodno, med drugim je prejel nagrado v Iranu in bil ambasador projekta OZN. Kljub diagnozi spinalne mišične atrofije tip 1 študira medicino in humanistiko na daljavo ter uspešno in z optimizmom premaguje izzive.
Iskren poklon za izjemen dosežek na maturi in hvala, da ste si v študijsko napornem obdobju vzeli čas za pogovor!
Iskreno se vam zahvaljujem za povabilo k pogovoru in čestitke.
Zanima me, kakšne misli so vas prevevale na slavnostni akademiji?
Pred maturo sem preboleval okužbo, a mi je s podporo prijatelja uspelo pristopiti k pisanju. Rezultat razumem kot skupen uspeh učenja in podpore profesorjev, ki so mi odprli pot do znanja, potem ko so me zaradi obolenja državne gimnazije v Ljubljani ob vpisu zavrnile, s čimer sem seznanil javnost in odgovorne državne ustanove.
Občutke s slavnostne akademije težko izrazim; bil sem miren in preprosto globoko prisoten, brez notranjega komentarja. Nadškofa Stanislava Zoreta sem doživel kot toplo in dostopno osebo. V dvorani je vladalo veličastno vzdušje. Ko sem se peljal na oder in z njega, me niso prevevale velike misli. Osredotočen sem bil na to, da bo potekalo brez nerodnosti, da ne bi ponesreči česa podrl. Razmišljal sem, kako izraziti spoštovanje vsem navzočim. Iskreno vesel sem, da je bil ob meni prijatelj, profesor mag. Tine Golež.
Naknadno pa premišljujem o tem, da smo bili tam kot skupnost – profesorji, gostje, dijaki in vsi ostali navzoči. Ta skupnost mi je veliko dala in hvaležen sem, da sem lahko njen del.
Zdaj že na polno študirate. Res na polno, saj ste se odločili za študij medicine in humanistike. Kaj vas je vodilo pri izbiri?
Pri izbiri študija sta me vodili ljubezen do sočloveka in želja delati dobro za človeka in skupnost s pomočjo znanosti. Agape me vodi pri medicini, humanistika pa me usmerja h globljemu razumevanju človeka, družbe in sveta. Pri študiju iskreno uživam, saj spoznavam človeka celostno.
Glede na izzive, s katerimi se kot civilizacija soočamo – katere vrednote in katere lastnosti bi želeli svoji generaciji?
Med vrednotami, ki so danes posebej pomembne, bi izpostavil modrost, pravičnost, pogum in zmernost. Osebno najvišje postavljam ljubezen, modrost in znanje.
Želim pa, da bi kot posamezniki razvijali: osebno odgovornost, spoštljiv odnos do sočloveka in zavedanje, da smo tudi družbena bitja, ne le posamezniki s svojimi cilji.
Verjamem, da veliko naredimo že s tem, da se vsak od nas potrudi po svojih najboljših močeh delati dobro, odgovorno in smiselno ter da pri tem ohranjamo zavest, da je vsak človek vreden sam po sebi. V dobrobit skupnosti in planeta se moramo biti pripravljeni odpovedati tudi udobju.
Za katere svoje lastnosti ste hvaležni, na kaj ponosni?
Hvaležen sem za lastnosti, ki so mi bile v veliki meri dane – skozi gene, vzgojo in okolje, hkrati pa se ves čas učim in si prizadevam postajati boljši človek. Ponos občutim, ko lahko s svojim znanjem in delom prispevam skupnosti.
Zavedam se vrednosti življenja, skrbim za samospoštovanje in razumem odgovornost, ki jo nosim s tem, da svoje življenje živim smiselno in etično-odgovorno. Življenje je zame nekaj čudežnega, ena najlepših stvari, ki se nam lahko zgodi. Do njega čutim globoko hvaležnost in vsak trenutek doživljam kot dar. Rad živim in sem hvaležen za vsak dan, ki ga želim preživeti po svojih najboljših močeh. Ne želim čakati na "primernejše čase", temveč delovati tukaj in zdaj – s tem, kar imam in kar zmorem.
Verjetno ste vsaj nekaj te temeljne naravnanosti prejeli v domačem okolju. Iz kakšne družine izhajate?
Izhajam iz družine, ki je po svojih izkušnjah, poklicih in pogledih zelo raznolika – lahko bi rekel, da je nekakšen mozaik različnih svetov, narodnosti, filozofij, ideologij in življenjskih poti. V družinskem deblu bi našel predstavnike najrazličnejših poklicev, od kmetov, delavcev in rokodelcev do učiteljev, umetnikov, inženirjev, znanstvenikov, zdravnikov, trgovcev ter tudi tistih, ki so bili dejavni v javnem življenju. Ponosen sem na svoje korenine.
Družini sem hvaležen za vzgojo z zgledom, za ljubezen, podporo, sočutje in potrpežljivost ter za čas, ki si ga namenimo.
Kar je tudi ključni gradnik prijateljstva …
Prijateljstvo predstavlja globok in iskren odnos, ki temelji na sprejemanju, podpori in razumevanju. Veliko mi pomeni občutek prisotnosti in občutljivosti, da znamo prepoznati, kdaj je čas za humor, pogovor ali tišino.
Že pred desetim letom ste objavili prvo knjigo, imeli prvo likovno razstavo, z osmimi leti ste postali prvi slovenski umetnik, čigar ilustracija je bila objavljena kot domači logotip iskalnika Google. Kaj vam pomeni umetniško izražanje in katera zvrst vam je najbližje?
So stvari, ki me presegajo. Ustvarjalni impulz prihaja onkraj mene samega tako v umetnosti kot v znanosti. K samopreseganju me največkrat vodijo ljudje, še posebej takrat, ko nekaj ustvarjam z mislijo na druge; iz tega so nastale tudi moje knjige.
Likovno ustvarjanje zame predstavlja notranjo nujo; odkar so moje roke postale težke, se izražam z računalniško grafiko. Z umetnostjo se prevprašujem in nagovarjam okolico, ne iščem odgovorov, ampak prostor za razmislek: o svetu, vrednotah in o tem, kam pravzaprav gremo.
Kaj in kdo vam je v življenju navdih?
Navdihujejo me zelo različni ljudje in pojavi. Iskrivi pošteni ljudje, ki ne izgubijo nežnosti, pa tudi močni ljudje z jasnimi mislimi in vizijo.
Veliko vzornikov sem srečal na svoji poti. To so profesorji, kot je profesor mag. Tomaž Debevec, zdravniki, znanstveniki in drugi. Med njimi ima posebno mesto moj dedek, zaslužni profesor dr. Peter Černelč – tudi s svojo tiho, mirno navzočnostjo.
Tehnološki razvoj in umetna inteligenca marsikoga plašita – kako pa ju vi dojemate?
Navdušen sem nad znanostjo, tudi umetno inteligenco in robotiko. V njih vidim ogromno priložnost, da kot človeštvo naredimo korak naprej k bolj humani družbi in ne nazaj. Verjamem, da lahko orodja prihodnosti bistveno prispevajo k bolj dostopni zdravstveni oskrbi, ne glede na to, kje smo rojeni ali živimo.
Predstavljam si sistem, v katerem tehnologija razbremeni človeka rutinskih opravil, da se lahko bolj posvetimo medsebojnim odnosom. Ob tem pa ostajam pozoren na etično dimenzijo, da v centru ostane človek, in njegovo dostojanstvo.
Čas tehnološkega razvoja je naklonjen hendikepiranim, saj nam s svojo podporo omogoča večjo vključenost v družbo. Če bi živel v drugem obdobju, brez tovrstnega napredka, ne bi mogel delovati v takšni meri, kot lahko danes.
Lani ste sodelovali na svetovni konferenci o bioetiki in boste, če prav razumem, tudi letos (intervju je nastal že prej). Kakšno je vaše stališče do perečih vprašanj evtanazije, splava?
Čez nekaj dni bom sodeloval na 17. Svetovni konferenci bioetike, medicinske etike in prava v zdravstvu, ki bo letos prvič potekala v Sloveniji. Predstavil bom prispevek o interdisciplinarnih izzivih, etičnem okviru in prilagojenem modelu za ocenjevanje krhkosti in odpornosti pri otrocih in mladostnikih z nevrološkimi motnjami ter posebnimi potrebami, v smislu holistične obravnave. Pri raziskavi sodelujem z mentorjem profesorjem dr. Štefanom Groskom in profesorjem dr. Damjanom Osredkarjem.
Glede vprašanj evtanazije in splava razmišljam tako, da vsak človek nosi svojo zgodbo, svoje okoliščine in svoje strahove. Ljudje se pogosto za najtežje odločitve zavzamejo zato, ker so prestrašeni, osamljeni, utrujeni ali brez iskrene podpore in vere.
Ko se poglabljam v medicino in bioetiko, se potrjuje spoznanje, kako enkraten in neponovljiv je človek od trenutka spočetja do zadnjega diha. Vsako življenjsko obdobje je enako vredno, ne glede na okoliščine; ocenjevanje kakovosti življenja pa je popolnoma subjektivno. Ni prijetno opazovati, da postaja družbeno sprejemljivo mnenje, da dostojanstvo izgine, ko bolezen človeku odvzame samostojnost pri osnovnih opravilih. Dostojanstva ne moremo izgubiti, saj ga nosimo v sebi. Vsak od nas ima smisel že s tem, da je.
V Sloveniji se moramo hendikepirani in bolni pogosto "boriti" že za osnovne pravice, kot je npr. izobraževanje, ki nam po zakonodaji pripadajo, kar kaže na tog odnos družbe in nerazumevanje do potreb bolnih in hendikepiranih.
Pri splavu me globoko rani položaj otroka v prenatalnem obdobju, ki je popolnoma brez pravne zaščite, še posebej, če je bolan. Je najšibkejši med najšibkejšimi, pa ima v naši družbi najmanj zaščite. Hvaležen sem mami Mateji in očetu Mihi, da sta mi omogočila življenje, in razširjeni družini ter prijateljem za podporo.
In kaj vam, kljub vsemu, daje pogum in veselje do življenja?
Upanje, pogum in veselje do življenja črpam iz Ljubezni. Ne oklepam se življenja, temveč ga želim živeti polno, ne glede na okoliščine. Vodijo me besede: "Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč," (Flp 4,13). Čas, ki mi je dan, iskreno cenim in sem zanj hvaležen. Pri tem si prizadevam izpolnjevati svoje poslanstvo in namen.
Rad povzamem tudi misel dr. Antona Trstenjaka: "Knjigo svojega življenja nadaljujem – to je vir sreče."
Pogovor je bil v obliki članka najprej objavljen v tedniku Družina. Priredil ga je Lovro Kavčič.
