“Materinstvo je velika odgovornost, a nisem sama. Poleg moža je ob meni tudi Marija”

Ni se mi še zgodilo, da bi na intervju povabila enega, prišla pa bi dva. Z Ano Lucijo sva se dobili na videoklicu in najprej sem zagledala mali navihan obrazek njenega sina Gabrijela, šele potem tudi njo. Z veseljem sva poklepetali, saj se poznava iz gimnazijskih let.

1. Kakšen je zate idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Imam idejo nekega ideala, zgodi pa se redko – kadar se zbudim in vstanem pred Gabrijelom, preden zaslišim njegov jok. Lepo mi je, ko me zbudi nežna budilka ali mož, potem se umijem in uredim, stopim na balkon, da zadiham svež zrak, se malo razgibam, pa smo že skupaj. Nato v miru zmolimo jutranjo molitev in pojemo zajtrk. Imamo to srečo, da Jaka malo pozneje začne s službo in smo lahko vsako jutro skupaj.

2. Ko se zjutraj pogledaš v ogledalo, si rečeš …?
To je precej odvisno od noči, besede izberem glede na to, koliko smo jo prespali. 😊 Včasih si rečem: "Uf, to je pa bila noč, se mi vidi na obrazu," kdaj drugič pa: "Super, prespali smo celo noč!"

Poleg ogledala imam nalepljen tudi listek s pozitivnimi afirmacijami. Ena izmed njih je modrost, ki mi jo je zaupala stara mama: "Sem lepa, sem pametna, sem dama." Nam, vnukinjam, velikokrat reče, da se moramo imeti rade in si to tudi povedati.

3. Materinstvo je najlepša vloga, ker …
… z otrokom tudi sama rastem, ob njem se učim in spoznavam, da je vse skupaj od samega začetka en velik čudež. Vsak njegov nasmeh, objem, moker poljubček je dragocen. Njegove male lumparije so zame priložnost za krepitev potrpežljivosti in šola ponižnosti, ko že ničkolikokrat v dnevu na kolenih brišem polita tla, preoblačim njegova mokra oblačila ali pa radiram porisano steno.

Materinstvo je velika odgovornost, a v njem nisem sama. Poleg moža je ob meni tudi mati Marija, ki mi je zgled. Zaupam, da po otroku name prihaja blagoslov in potrditev, da je Bog z nami.

4. Z možem sta se poročila mlada, od tega je minilo že nekaj let. Kaj se ti zdi skrivnost dobrega zakona?
Bi rekla, da to niti ni skrivnost – je pa zaveza, obljuba, ki so jo slišali vsi, ki so bili z nama na poročni dan. Večna obljuba, da se bova ljubila in spoštovala do konca svojih dni. Čeprav se na poročni dan "v sreči in zdravju" sliši preprosto in romantično, je v realnosti tako, da pridejo bolezni, nesreče, slabi dnevi. Takrat je to težka naloga, a je obenem odločitev, ki  sva jo sprejela in jo je treba vsak dan obnavljati, vsak trenutek znova.

Upoštevava, da imava vsak svoj jezik ljubezni in se ga učiva govoriti, dnevno si pokaževa, da sva hvaležna drug za drugega, trudiva se biti empatična, poskrbiva drug za drugega. Kadar je težko, vse izročiva Gospodu. Verjameva, da ima zvestoba molitvi in redno prejemanje zakramentov veliko moč.

Lahko pa vam zaupam skrivnost, ki mi jo je na poročni dan ob voščilu na uho zašepetala moja ljuba prababica. Rekla je: "Kadar bo v odnosu težko, bodi ti prva, ki se ponižaš." To je velika modrost, za katero imam priložnost, da se je učim vse življenje.

5. Preizkušnja, za katero si v življenju najbolj hvaležna, in kaj si se iz nje naučila?
Ko sem imela v obdobju mladostništva neko obdobje, polno vprašanj, na katera nisem takoj našla odgovorov, je prišla še nesreča, ko se je moja sestrica, ki je bila takrat še dojenček, hudo poškodovala. To je marsikaj zamajalo, marsikaj pa tudi zelo utrdilo, še posebej mojo vero. Nehala sem se spraševati, zakaj se je to zgodilo ravno nam. Vsi smo stopili skupaj in se še bolj povezali ter našli upanje.

Vsak dan, ko je bila ona v komi, smo imeli pri nas doma sveto mašo, tudi vsa skupnost na vasi se je zbrala skupaj, da smo molili in res sem začutila, da nismo skupaj samo v lepih trenutkih, ampak tudi ko je težko in negotovo. Čeprav so čudna pota Gospodova, je vse za nekaj dobro, in to še zdaj spoznavamo, saj nas Anja marsičesa uči – predvsem biti hvaležni za to, kar imamo, in iz tega, kar imamo, narediti največ, kar lahko.

6. Misel, ki te spravi pokonci, ko si slabe volje?
Sem ljubljena Božja hči, Bog se me veseli.

7. S čim, kje, kako se duhovno napolniš?
S klasično in duhovno ritmično glasbo, z jazzom, najraje v živo na koncertih, s kakšno adoracijo, slavilno molitvijo, pa tudi v objemu narave, v gozdu, vodi, v hribih, s športom, plesom, ko si pustim in dam čas za ustvarjanje kakšnih ročnih del ali pa melodij in pesmi. Imam beležko, zbirko svojih, predvsem nedokončanih, pesmi. Velikokrat pride nek navdih in se mi utrnejo, pa jih zapišem. Čez čas jih spet odkrijem, razvijem še malo naprej in sem in tja nastane tudi kakšna pesem. 

8. Kako usklajuješ faks in družinsko življenje?
Narava mojega študija je taka, da občasno zahteva tudi večerne vaje in obveznosti, popoldanska predavanja, pisanje seminarskih nalog … Moj super mož v tem času dobro poskrbi za sina in za gospodinjstvo, ker se zelo zaveda, da potrebujem čas in mir za študij.

Imava pa tudi veliko podpore in pomoči staršev in starih staršev, ki z veseljem popazijo na vnučka. Potrebna je dobra organizacija časa. Zdaj je precej lažje, ker je Gabrijel v vrtcu – en semester sem ga imela doma in je bilo precej usklajevanja. Kdaj pa kdaj sem ga vzela kar s sabo na faks in profesorji so bili tega vedno veseli.

Rada si vzamem čas za moža, čeprav to ni vedno enostavno. Za obdobje adventa sva si privoščila skupno aplikacijo NajinEp, kjer delava program Camino Betlehem. Vsak dan narediva en korak, znotraj katerega imava premišljevanje, pogovor in izziv ljubezni.

Pomembna se nama zdi zavestna odločitev za skupni čas. Vsaj enkrat na mesec greva na zmenek in si organizirava varstvo za otroka. Zelo rada preživljava skupni čas med športnim udejstvovanjem, še posebej nama je blizu tek na smučeh. Med vožnjo do tekaških centrov je veliko časa za pogovor, sanjarjenje, snovanje načrtov, kdaj pa tudi za kakšen prepir. V avtu, na razdalji pol metra, ni druge možnosti, kot da se pogovoriva in si skušava biti prijetna sopotnika, ne sotrpina.

9. Že v srednji šoli si vedela, da je tvoje poslanstvo biti mama. Kako to doživljaš danes?
Še vedno čutim, da je moje poslanstvo biti mama. Prvo leto ali dve materinstva sta zelo razburkani, hormoni nihajo, postavljaš si veliko vprašanj. Bili so dnevi, ko sem si rekla: "Nobenega otroka več!", čeprav sem si vedno želela veliko družino. In še si jo želim imeti.

Pridejo trenutki, ko moraš umreti sebi, da lahko drugi zaživi. Težko je pozabiti na svoje potrebe, želje in načrte, včasih sem naveličana in razočarana, a prav to mi pomaga rasti in spreminjati svoje navade, mentaliteto, odnose. Vedno sem bila obdana z velikimi družinami – pri nas doma je šest otrok – in v tem sem videla nekaj zelo lepega. Zdi se mi, da je to, da starši otrokom podarijo brate in sestre, eno najlepših daril. Zahteva trud in potrpežljivost, a od svojih bratov in sester sem ogromno prejela.

10. Biti ženska je lepo, ker …
… smo lahko prostor, kjer raste življenje, dom, odnosi, imamo odgovornost, da življenje posredujemo in ne posedujemo. S tem vprašanjem se precej ukvarjam, saj se ravno pripravljam na magistrski koncert z naslovom Obrazi ženske, da bi prek zborovske literature malo bolj raziskala to, kaj in kdo je ženska in zakaj je zanimivo in lepo biti ženska, kaj vse nam je dano.

Zdi se mi, da moram sama še marsikaj ugotoviti, saj sem tudi v svojem življenju nekako razpeta med tem, da sem še na faksu in se mi odpirajo karierne možnosti, in tem, da sem žena in mama. Vendar pa verjamem, da mi je družina podarjena in sem zanjo odgovorna. Materinstvo je več od tega, kar ponuja svet, ima brezčasno vlogo v tem, da sodelujem s Stvarnikovo zamislijo.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.