Opažam, da je moj otrok pretirano sramežljiv in zadržan

Današnja družba spodbuja komunikacijo in socializacijo že od malih nog. Zato nemalo staršev pričakuje, da se bo njihov malček kar se da hitro naučil pozdraviti druge, da bo zelo prilagodljiv, družaben z vsemi in da ne bo sramežljiv.

Introvertiranost je nasprotje družbenih pričakovanj, pojasnjuje francoski klinični psiholog Claude Berthon, član krščanskega združenja MCAdS, ki se predvsem posveča razumevanju ločitvene tesnobe. "Dandanes je normalno, da ves dan brez sramu objavljaš vse, kar čutiš." Kje je še prostor za sramežljive, zadržane ali introvertirane otroke?

Sramežljivost je opredeljena kot pomanjkanje samozavesti ali drznosti pri dejanjih, odločitvah ali mnenjih.

Vendar pa je sramežljivost pri otrocih pred petim oz. šestim letom starosti pozitivna lastnost. Claude Berthon pojasnjuje: "Otrok mora najprej zgraditi zaupanja vreden odnos s starši, preden se obrne na odrasle, ki jih ne pozna." Meni, da bi bilo v tem primeru bolj problematično otrokovo približevanje vsakemu odraslemu.

Pojasnjuje, da se majhen otrok postopoma priključuje drugi skupini (po možnosti še nepoznani) otrok. Ob tem ves čas preverja, ali je mama oz. oče v bližini, nato pa se spet vrne k raziskovanju sveta.

Sramežljivost postane zaskrbljujoča, če otroku po šestem letu starosti preprečuje, da bi se vključil v igro z vrstniki ali k drugim družabnim dejavnostim.  

Claude Berthon pojasnjuje: "To je lahko posledica občutka negotovosti, neslišanosti ali pomanjkanja samozavesti." Sramežljivost se pogosto lahko spet pojavi tudi v najstniških letih, saj na samozavest nemalokrat vplivajo tudi telesne spremembe.

Občutek varnosti in gotovost, da je brezpogojno ljubljen, sta dva stebra, ki otrokom omogočata raziskovanje sveta brez prisotnosti strahu. Če boste sramežljivega otroka navdali s pristnim veseljem ob navezovanju stikov z drugimi, se bo mnogo lažje podal na to pot spoznavanja in sklepanja novih poznanstev.

Zadržanost je oblika sramežljivosti. Nekateri starši so lahko zaradi tega v skrbeh za svojega otroka, saj družba nemalokrat veliko bolj ceni družabne in odprte ljudi, ki so se zmožni pogovarjati o katerikoli temi in jasno izraziti svoje mnenje.

Claude Berthon ob tem pomirja: "Zadržanost ni slaba stvar; je lepa nagnjenost k zmernosti in samokontroli, nekaj, kar je treba ceniti. Vendar pa moramo biti pozorni, ko ima otrok težave pri izražanju svojih čustev in potreb staršem."

Psiholog še dodaja, da po njegovih izkušnjah otroci, ki veliko stvari zadržujejo zase, to pogosto počnejo zato, da bi zaščitili starše pred že tako težkimi situacijami, recimo v obdobju žalovanja ali bolezni v družini. Zato je dobro otroke spodbujati, da delijo svoja čustva, ne glede na to, kakšna so.

Introvertirani ljudje se veliko raje posvečajo svojemu notranjemu doživljanju kot socialnim interakcijam. "To so ljudje, ki se dobro počutijo v svoji koži," pojasnjuje Claude Berthon. "To je opazno že zelo zgodaj. Gre za otroka, ki je že zelo samostojen in se lahko za dlje časa osredotoči na igro." Ta značajska lastnost nakazuje bogato notranje doživljanje. V introvertiranem umu, ki lahko dolgo časa uživa v lepoti svojega notranjega sveta, se porajajo številne ideje.

Psiholog pa ob tem poudarja, da je naloga staršev, da so ob skrbi za otroka kar se da pozorni, da se njegova introvertiranost ne spremeni v beg. S tem tudi tvegajo, da se bodo na dolgi rok osamili.

To lahko povzroči težave na področju socialnih spretnosti. Introvertiranost lahko preseže meje, če se otrok umika vsakršnim pogovorom z drugimi ali zavrača pomoč odraslih. Morda potrebuje več podpore in spodbude, da se bo lahko bolj vključil med vrstnike.  

Ne glede na vse značajske lastnosti pa imejmo v mislih naslednje: raznolikost vedenj vsakemu omogoča, da se razvija in v svojem srcu ohrani gotovost, ki jo je izrazil prerok Izaija (Iz 43,4): "Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.