Pomagajte nam nadaljevati naše poslanstvo - še naprej bi radi na splet prinašali Lepo, Dobro, Resnično. Hvala za vaš dar.
Kate in Elizabeth Singletary, 28-letni sestri trojčici (imata še brata Jacka) iz Winston-Salema v Severni Karolini v ZDA, sta v istem letu prejeli diagnozo raka dojke. To bi lahko družino potisnilo v obup, a se je spremenilo v pretresljivo zgodbo o upanju, medsebojni podpori in promociji zgodnjega odkrivanja bolezni.
Prvi udarec: Kate
Vse se je začelo marca 2024, ko je Kate, študentka medicine, med počitkom opazila nekaj nenavadnega. "Opazila sem, da v moji dojki nekaj ni videti normalno … in bila je kar velika zatrdlina."
Ultrazvok in biopsija sta potrdila diagnozo: invazivni duktalni karcinom. Novica jo je ohromila: "Ko so mi rekli, da mislijo, da gre za raka, sem odrevenela, samo kimala sem … in skoraj izbrisala iz spomina, kaj je zdravnik povedal," se spominja.
"Neverjetno je, da lahko skrbiš zase, živiš zdravo, pa se ti to še vedno lahko zgodi," je ob tem zapisala Kate. Leta 2019 je celo pretekla 4.000 milj (okoli 6.400 kilometrov) čez celotne ZDA, da bi zbirala sredstva za mlade odrasle z rakom.
Sledila je genetska preiskava, ki je razkrila mutacijo, povezano z večjim tveganjem za raka dojke.
Kemoterapija je bila težka, izčrpavajoča in polna neznank. "Nisem imela veliko energije, mučila me je tesnoba: kaj če kemoterapija ne deluje? Kaj če se rak vrne?"
"Z mamo sva jokali, ko mi je pobrila glavo," se bolečega trenutka spominja Kate.
Pred operacijo je Kate poskušala biti pogumna, a tudi iskrena: "Dovolila sem si, da občutim vsa čustva, in nisem si želela nalagati pritiska, da moram biti 'v redu'."
Drugi udarec: Elizabeth
Kateina izkušnja je spodbudila Elizabeth, da opravi genetski test. "Bilo je popolnoma samoumevno, da se tudi sama testiram."
Kmalu zatem je prejela diagnozo – tudi pri njej rak, v zgodnji fazi. Kate je bila uničena: "Začela sem jokati … nisem želela, da bi morala skozi vse to tudi ona. A sprejela je z veliko poguma in miline."
Elizabeth pa je prav Kate videla kot luč v temi. "Rekla mi je, da bi jo bilo veliko bolj strah, če ne bi videla mene, ko sem prestajala kemoterapijo pri naprednejši obliki raka," pripoveduje Kate.
Skupni boj, skupno okrevanje
Obe sta se odločili za dvojno mastektomijo – operaciji sta bili le pet dni narazen. Tako sta si lahko pomagali dobesedno na vsakem koraku. "Drživa se skupaj … pomagava si prazniti drenaže po operaciji."
Gledati sestro pri okrevanju je pomagalo Kate premagati strahove: "Ko sem videla, kako močna je Elizabeth med operacijo, mi je to pomagalo … pokazalo mi je, kako bom videti po svoji."
Njuna bližina je postala zdravilo samo po sebi. Skupaj sta premagovali telesne spremembe, bolečine in negotovost – in v tem našli dodatno moč.
V čem je Kate našla tudi razlog za hvaležnost?
- čas z družino,
- učenje kvačkanja,
- večja hvaležnost za vsak dan življenja,
- nove prijatelje in dragocene povezave,
- rast v veri,
- priložnosti, da najdem svetlobo v temnih trenutkih,
- učenje prilagajanja, ko se načrti za prihodnost sesujejo,
- spoznanje, da Bog postavi življenje spet na pravo pot (ali pa zgradi novo pot),
- nov pomen rožnate barve,
- da mi šest mesecev ni bilo treba kupiti šampona,
- kape, veliko kap."
(Iz njene objave na Facebooku)
Poslanstvo, ki presega njuno zgodbo
Njuna izkušnja je postala močan klic drugim mladim ženskam – da poslušajo svoje telo, ne odlagajo pregledov in razmislijo o genetskem testiranju. "Stvari je treba jemati resno … ne glede na to, kako mlada si. Poslušaj svoje telo in ga jemlji resno," poudarjata sestri.
Njuni zdravniki zdaj uporabljajo njuno zgodbo kot primer, kako pomembna sta zgodnje presejanje in genetika pri raku dojke. Kate in Elizabeth danes svojo izkušnjo delita zato, da bi druge ženske imele prihodnost – morda prav zaradi njunih besed.
