Čeprav je izgubila moža in sina, skozi življenje stopa z nasmehom na obrazu

Življenje vsakogar preizkuša na svoj način in Vladimira Novina z Otočca ima še posebej dolg seznam. Po hudi bolezni je izgubila moža, nekaj let pozneje še enega od treh sinov. Z močno vero je zmogla premagati vse bolečine in prepreke, se pobrati in osmisliti življenje – tudi s prostovoljstvom in nesebično pomočjo drugim.

Z možem Marijanom sta se spoznala, ko je imela komaj 16 let, in še danes je hvaležna svoji mami, da ji kljub rosnim letom nikoli ni branila njune zveze. Dve leti pozneje sta se poročila. "Imela sva krasno poroko," pripoveduje Vladka, kot jo kličejo bližnji.

Marijan se je že pred poroko več let soočal z zdravstvenimi težavami. Pri 20 letih so mu vstavili vrečko za odvajanje blata, ki jo je imel 27 let. Vladki je, ko sta bila še fant in dekle, celo predlagal, da se razideta, saj ni želel, da bi ga gledala trpeti. "Če si zbolel, nisi sam kriv, vseeno te imam rada. Želim ti pomagati," je bila takrat odločna Vladka.

Komaj devet dni po poroki je moža že spremljala na rehabilitacijo v Rogaško Slatino. Zaradi nenadnih zapletov so ga morali operirati in kar 17 dni se ni zbudil iz kome. Njegovi bližnji so ohranjali upanje, da se bo situacija srečno razpletla, kar se je tudi zgodilo.

Pozneje je bil njen mož še šestkrat na robu smrti, sedmič pa je bila bolezen močnejša. "Ko so ga sedmič operirali, mi je kirurg dejal, da so mu šteti dnevi, mogoče bo živel še dva meseca. 'Ali mu povemo?' Jaz pa sem odgovorila: 'Ko bo dovolj močan.' S sinom sva šla domov in izmenjaje jokala in molila. Kot vedno v vseh teh letih sem upala na najboljše."

Novembra leta 1997 je Marijan umrl. Zadnje dni, ko je umiral, je Vladka čutila velikansko težo. Ni vedela, kako bi lahko še pomagala ljubljenemu možu. Da neznosno trpi, je slutila po njegovi prošnji, naj ga odpeljejo v bolnišnico. Tam mu je župnik še zadnjič dal bolniško maziljenje, Marijan pa je svoji ženi nekaj dni prej naročil: "Ne staraj se sama, pazi na najine otroke, živite naprej."

Po prijateljevem nasvetu je ob sebi zbrala družinske člane in prijatelje, da so zanj skupaj molili. "Malo po tem je poklical prijatelj in dejal, da moža nič več ne boli. Pomagali smo mu. Tudi jaz nisem več čutila drugega, kot da ima on svoj mir." Ko se je naslednjega dne s sinovi odpravljala k nedeljski maši, je še poklicala v bolnišnico in vprašala, kako je z možem. Pretresena je izvedela, da je umrl že minuli večer, ob uri, ko so doma zanj najbolj molili.

Marijan, ki je več kot pol življenja bolehal za polipozo, dedno boleznijo, je v zadnjem obdobju svojega življenja zbolel za rakom trebušne slinavke. Uteho je iskal v pesmi, svoji družini in veri. Smisel pa je našel tudi v dobrodelnosti in darovanju za druge.

Z ženo sta pevski in glasbeni talent prenesla tudi na svoje tri sinove (Marijana, Boruta in Tomaža), ustanovili so družinski trio Novina. Dobrodelne koncerte so prirejali po vsej Sloveniji, ves zbrani denar pa namenili otrokom, zbolelim za rakom, in drugim bolnim otrokom. "Vedno je dejal, da če ga ne boli, več ne živi. In da če naredi nekaj dobrega za druge, pozabi, da ga boli."

Vladka je s sinovi trio peljala naprej tudi po moževi smrti. Med drugim so vsako leto obiskali otroke na hematoonkološkem oddelku in druge bolne otroke po bolnišnicah, zavodih, domovih in jih obdarovali. "Pričarali smo nasmeh na njihovem obrazu in tista sreča je bogatila tudi nas. Tisti trenutek niso pomislili na bolečino."

Devet let po moževi smrti je za polipozo zbolel še takrat 28-letni sin Borut. Umrl je 13. novembra 2006, pet mesecev po tem, ko je pred oltar popeljal svojo izbranko.

Hvaležna je, da so bili ob njegovem slovesu zbrani ob njem in so se lahko vsak na svoj način poslovili. "Ob naši ljubezni in molitvi je odšel. Pred tem je prišel bolniški duhovnik, ga mazilil in ob njem molil. Kako lepo je človeku, ki ima ob sebi ljubeče ljudi, ko odhaja. Tudi mi si bomo to želeli, pa ne vemo ne ure ne dneva. Zato poskrbimo za to ljubezen in naklonjenost že prej."

"Ko je sin umrl, sem povsod iskala odgovor, zakaj. Pet mesecev po poroki smo imeli pogreb. Nikjer ni bilo odgovora, zakaj. Hodila sem vsepovsod, po različnih romanjih, in ko sem bila na Kureščku, smo bili povabljeni, da odpustimo vsem, ki so nas prizadeli. Nikogar nisem imela v mislih. Nazadnje je dejal: mogoče ste pa zamerili Bogu. Takrat me je zadelo. Nisem se mogla niti premakniti. Pri maši smo poslušali, kako je Jezus iz vode naredil vino. Takrat sem Bogu rekla: jaz sem te prosila za sina, pa me nisi uslišal. V podzavesti sem mu zamerila. Danes vsak dan prosim: odpusti mi moje napačne sodbe."

Polipe na črevesju pa so še pravi čas odkrili pri najmlajšem sinu Tomažu. Z dvema operacijama v eni najboljših evropskih bolnišnic v Italiji (Istituto Nazionale dei Tumori di Milano) so mu zdravniki odstranili celotno debelo črevesje in tako rešili življenje. "Hvala Bogu nima vrečke, ima pa vsakoletne preglede."

Vladka, ki je letos dopolnila okroglih 70 let, je danes hvaležna tudi za boleče preizkušnje. Hkrati pa je bila deležna številnih čudežev. Če ji bo življenje naklonjeno, jih bo ubesedila in izdala v knjižni obliki.

Ob tem še spodbuja: "Skušajmo družini in sebi narediti vsak trenutek lepši od prejšnjega. Vprašajmo se, kaj lahko naredimo za vse, da nam bo lepše. Ne pojdite spat, ne da bi prej očistili svojo dušo in srce. In ne pozabite na vero, bodite povezani z Bogom."