Dragoceni adventni običaji, ki se jim nočem odpovedati

Kljub temu se zavedam, da gre zgolj za intenzivne občutke sreče, ki jih duh potrošništva s pridom izkorišča in nas spodbuja k nenasitnemu nakupovanju. Zato raje pomislim na čase, ko ni bilo toliko umetnega blišča in so v ospredju ostajale zgolj jaslice.

Vsako leto, ko postavimo smrečico in jaslice, se mi zdi, da ti dve podobi nikakor ne sodita skupaj. V mislih se mi porodi vprašanje: "Zakaj je ta zimzelena, bleščeče okrašena in kičasta "dama" postavljena sredi skromnih jaslic, ko pa nima nobene povezave s pravim pomenom božiča – Jezusovim rojstvom?"

Seveda je okrašeno drevesce nekaj lepega, vendar je v marsikaterem domu začelo prevzemati glavno vlogo, jaslice pa je potisnilo v ozadje. Zame to pomeni odrivanje vere iz naših domov in namerno poudarjanje blišča, zabave in daril – tako v dobesednem kot v simbolnem smislu.

Ko v decembru obiščem prijatelje in sorodnike, opažam, da osrednji prostor zavzema visoka umetna smreka, ki odseva številne svetlobne učinke in se bohoti z okraski, ki nimajo posebne, unikatne vrednosti. Njen videz je popoln in košat, tako kot v kakšnem hollywoodskem božičnem filmu.

Ob tem pa so jaslice postale drugotnega pomena, zgolj dekoracija, ki se znajde nekje pod razkošnim plastičnim iglavcem. V prodajalnah se najdejo že sestavljene skupaj s "štalco" in vsemi figurami, pripravljene, da jih zgolj položimo na željeno mesto. Vse je praktično in instant. In tako smo pripravljeni na božič?

Pod bleščečo površino se skriva praznina, pozabljen je pravi smisel praznikov. Ta trend ni opazen le v družinah, ki ne živijo vere, ampak tudi v tistih, ki se štejejo za krščanske. Vse bolj se je vrinil potrošniški pogled, ki je praznike preoblikoval v "veselo" zapravljanje, saj za kaj drugega pogosto ni prave volje ali pa, kot radi rečemo iz navade, nimamo časa.

Priprava na božič je zame proces, notranji in zunanji. Že novembra naberemo mah, da se do božičnega večera lepo osuši. Vsako leto naberemo svežega, saj njegov vonj ponazarja spomin, da se je Jezus rodil na Zemljo. Otroci ga z veseljem trgajo s poraščenih kamnov, pazljivo in z občutkom, da ujamejo čim večjo površino.

Pred začetkom adventa se pridružimo izdelovanju adventnih venčkov v naši župniji in s tem prispevamo k dobrodelnosti.

Nato začnemo peči piškote, saj se približuje prihod sv. Miklavža, in naš dom se napolni z vonjem svežih sladkih dobrot, ki prinese pravo praznično vzdušje. Napečemo jih toliko, da jih zapakiramo v manjše darilne vrečke in razveselimo druge. Tudi poštarja so že pričakali na poštnem nabiralniku.

Naše priprave se razširijo tudi na izdelovanje voščilnic. Domišljija in izvirnost pri tem zaživita, končni izdelek pa je unikaten in ličen. Vsako leto imamo že ustaljene naslovnike, ki jih naša božična voščila razveselijo.

Dom okrasimo z lučkami, ki osvetlijo prostor. Pri vhodu obiskovalce pozdravlja zimzelena dekoracija, na mizi pa božični prt. Obenem se spomnimo na naše rajne: izdelamo suh zimski aranžma in ga položimo na družinski grob.

Vmes imamo še en slovenski običaj – koline. Deloven in hkrati vesel običaj, ki združi člane družine, ob katerem nastajajo številne mesne dobrote: krvavice, pečenice, salame in ocvirki. Koline niso zgolj tradicija, temveč dragocena vrednota znanja in družinskega sodelovanja.

Otroci ob tem spoznavajo, da meso ne pride kar samo od sebe na trgovske police. Ko dobrote spečemo, se med nami razlegajo besede hvaležnosti: "Vse je tako okusno, pa še domače je."

Badnik je star slovenski izraz za božično noč, ki poudarja pričakovanje in pripravo na Jezusovo rojstvo. Del teh priprav je tudi postavitev jaslic, kjer lahko vidimo Jezusa, Marijo, Jožefa in vse, ki so bili ob njegovem rojstvu.

Zame je to eden najlepših večerov v letu – trenutek, ko vsi skupaj postavljamo jaslice. Na večji površini, prekriti z mahom, otroci ustvarjajo svojo zgodbo: figuricam dodelijo vloge in spremljajo potek dogajanja.

Figurice se pod njihovimi prsti hitro premikajo, a nič zato, bistvo je, da spoznajo, kje in kako se je rodil Jezus. Hkrati jaslice predstavljajo tudi priložnost, da se ustavimo, pogovarjamo in molimo. Pri nas zato vedno izstopajo jaslice, ne "nakičeno" drevesce.