Brata Poljanšek: “Ker sva oba duhovnika, je to še večja priložnost za globlji odnos”

Brata Jože in Janez Poljanšek sta slovenska duhovnika. Prihajata iz Srednje vasi v Tuhinjski dolini, iz družine z osmimi otroki, od tega je bilo kar sedem bratov in le ena sestra. Družina Poljanšek je glasbena družina, njuni bratje so poznani po narodnozabavnem Ansamblu bratov Poljanšek.

Oba brata sta jezuita. Leta 2022 sta skupaj obhajala 25. in 35. obletnico mašniškega posvečenja. Jože je najmočnejšo željo po duhovniškem poklicu začutil prav ob Janezovi novi maši.

Janez, starejši od bratov, se kot jezuit posveča predvsem vodenju duhovnih vaj ter pripravi duhovnih vsebin. Leta 2008 je postal rektor jezuitskega mednarodnega bogoslovja v Rimu. Po šestih letih se je vrnil v Slovenijo in začel z delovanjem v Ignacijevem domu duhovnosti pri sv. Jožefu v Ljubljani. Sodeluje pri programih, ki jih nudi dom. Veseli ga Sveto pismo, duhovnost puščave, duhovne vaje. Navdušujejo ga romani Dostojevskega, filmi Tarkovskega, filozofija Kocijančiča, umetnost Shagalla, glasba, šport …

Jože pa se je po osnovni šoli izučil za slikopleskarja. V letu 1987 je vstopil v jezuitski red. Duhovniško službo je začel v župniji sv. Magdalene v Mariboru kot kaplan in po šestih letih odšel v Rim na dveletni podiplomski študij misijologije. Nato se je vrnil v Maribor in bil tri leta kaplan pri sv. Magdaleni. Leta 2008 je v isti župniji postal župnik, in sicer vse do leta 2015. Dve leti je bil duhovni pomočnik v župniji Dravlje. Od leta je 2017 župnik v župniji Radlje ob Dravi.

Povprašali smo ju o skupnem odraščanju in zakaj je lepo imeti brata duhovnika. Tako sta zapisala:

Kako se spominjate skupnega odraščanja? Kakšen brat je bil Jože?
Z bratom Jožetom sva odraščala v veliki družini in ker po vrsti nisva drug za drugim, v času otroštva in mladosti nisva imela kaj dosti druženja in skupnih doživetij.

Spominjam se, da je bil Jožko zelo radoživ otrok. Šola mu ni bila prva skrb, raje se je posvečal ročnemu delu, izdelovanju igrač, raziskovanju domače vasi in okolice, čemur smo včasih rekli "potepanje". Njegove športne, glasbene, pevske, slikarske, humoristične talente sem v večji meri opazil šele pozneje, ko je bil že pri jezuitih.

Morda njegov najpomembnejši dar, to je dar duhovnega doživljanja in okušanja Božjih skrivnosti, pa se je začel razkrivati v njegovih poznejših najstniških letih, ko se je srečal z duhovnimi vajami in s Skupnostjo krščanskega življenja. V tem času ga je Bog močneje obiskoval in v moči teh obiskov je zorela njegova odločitev za redovništvo in duhovništvo. Najbolj živo je bil v to duhovno vrenje vržen okrog moje nove maše, ko se je dokončno odločil za to pot.

Kako oziroma zakaj je lepo imeti brata duhovnika? 
Najino poslanstvo pri jezuitih je zelo različno: Jože večino časa preživlja in deluje v različnih župnijah, jaz pa se posvečam predvsem duhovnim vajam in podobnemu.

Pri bratu me veseli predvsem njegova ljubezen in predanost otrokom in mladini, njegova umetniška žilica pri pripravi jaslic in velikonočnega pasijona, njegov smisel za humor, pripravljenost za služenje. Naj okuša Božjo ljubezen in milost še naprej.

Kako se spominjate skupnega odraščanja? Kakšen brat je bil Janez?
Glede na skupno odraščanje ostajajo lepi spomini. Vse je bilo tako preprosto. Otroci smo bili razigrani, nagajivi in na trenutke celo bojeviti. Brat Janez je bil po vrsti peti, jaz pa sedmi od osmih otrok v družini. Starejši bratje (samo ena sestra) so mi bili poseben navdih pri pustolovščinah. Tako tudi Janez.

Ko smo streljali s fračami na kamne ob gozdu in tudi v njem; ob žegnanju smo pokali s karbidom in velikimi plehnatimi škatlami ter si pokvarili sluh ali pa na primer, ko so starejši delali čoln za vožnjo po potoku, sem tudi sam z veseljem pristopil k takšnemu projektu. Čudoviti spomini.

Bolj izrazito pa glede na Janeza, ko se je med služenjem vojaškega roka odločil, da postane duhovnik in redovnik. Spomnim se, koliko je to pomenilo najprej staršem in seveda tudi nam bratom in sestri. Sicer pa, Janezu je šola bolj dišala kot nekaterim nam, sobratom. Bil je tudi bolj umirjen kot jaz. Šola pač. (smeh)

Kako oziroma zakaj je lepo imeti brata duhovnika? 
Zdaj sva oba skupaj pri jezuitih že skoraj štirideset let. Prav gotovo je to, da sva oba duhovnika in še v istem redu, večja spodbuda za vztrajnost in priložnost za globlji odnos med nama.