Pomagajte nam nadaljevati naše poslanstvo - še naprej bi radi na splet prinašali Lepo, Dobro, Resnično. Hvala za vaš dar.
V enem od svojih nagovorov namreč izreče provokativno misel: "Kaj pa, če si letos predstavljaš, da bo 25. december dan tvoje smrti?"
Ta stavek nas, še posebej v nežnem ritmu adventa, vrže iz ravnotežja. A Schmitz ne išče senzacije. Želi, da se advent iz decembrske norije spremeni v duhovno razpoloženje – v resen in osvobajajoč klic k zavedanju: advent ni le priprava na Jezusovo rojstvo, temveč tudi na njegov drugi prihod – in na naše osebno in dokončno srečanje z Gospodom.
Advent ni le okrasje, je resnost večnosti
Mnogi p. Schmitza sprašujejo, kdaj je prav poslušati božične pesmi ali postaviti okraske. Zelo pragmatično odgovarja: "Moje mnenje o tem ni pomembno. O tem ni prepovedi in tudi ne zapovedi."
Bistvo po njegovih besedah ni v zunanjih opravilih, temveč v iskrenem vprašanju: Kaj mi pri pripravi na praznik resnično pomaga?
Če se na božič najraje pripravljate s poslušanjem božičnih pesmi, izvolite. Če pa nas prehitra "božičnost" pripelje do tega, da smo 25. decembra že naveličani praznovanja, potem smo zgrešili smisel.
Drugi obraz adventa: priprava na srečanje z Gospodom
Schmitz poudarja, da je advent vedno imel dvojni namen:
- Pripravo na praznovanje spomina na prvi Kristusov prihod.
- Pripravo na trenutek, ko bo k nam prišel drugič – ali pa ko bomo mi šli k njemu. Torej pripravo na našo smrt.
Malo za šalo, a tudi čisto resnično pove: "Smrtnost človeka ostaja približno 100-odstotna."
Ne vemo dneva ne ure. A vemo, da bo trenutek srečanja z Bogom prišel. Zato advent ni samo romantičen uvod v božič, ampak duhovna vaja za najpomembnejši dan našega življenja.
Radikalno vprašanje adventa
Schmitz predlaga vajo, ki je hkrati drzna in globoko krščanska:
"Predstavljaj si, da bo 25. december dan tvoje smrti."
Ne kot grožnja, temveč kot resnična duhovna vaja. Če bi vedeli, da bomo na božični dan stali pred Jezusom, kako bi živeli te štiri tedne?
- Bi molili več?
- Bi koga končno poklicali?
- Bi se spravili z ljudmi, s katerimi že leta govorimo samo še v mislih?
- Bi pustili, da Bog zdravi staro zamero, ki nas zadržuje?
Nenadoma vprašanja o božični glasbi ali okraskih zbledijo. Pomembnejše postane, ali je naše srce pripravljeno.
Največji izziv: biti pripravljen
Schmitz povabi kristjana, naj se v adventu ustavi in vpraša: "Če je 25. december dan, ko bom 'vstal mrtev', kaj moram urediti danes?"
To ni morbiden pristop, temveč trezen, evangeljski. Jezus nas ves čas uči budnosti. Advent ni strašenje – je odrešujoče zavedanje, da življenje teče in da je priložnost za spreobrnjenje zdaj.
V nekem drugem videu Schmitz še pojasni, da advent ni čas odrekanja, kot je postni čas. Advent je čas veselega, radostnega pričakovanja. To velja tudi za čakanje na Kristusov drugi prihod, saj bomo takrat z Jezusom v njegovi slavi.
