Jakob Klemenčič sebe opiše kot iskrivega in zabavnega, domači duhovnik iz župnije Godovič pa ga predstavi kot vztrajnega in povezovalnega. Je aktualni zmagovalec svetovnega pokala gorskega kolesarstva na izločanje. Obenem evropski prvak in svetovni podprvak iz leta 2024 v tej disciplini. Ob vsem tem pa kristjan in animator v domači župniji Godovič.
Kako vas na vaši poti spremlja/podpira vaša družina? Jim je težko gledati vratolomne vožnje, bitko z nasprotniki, kjer lahko vsak zavoj pomeni tudi srečanje z varnostno ograjo?
V moji družini se vsak po svoje spopadajo z mojimi vratolomnimi vožnjami. Mama je kot vse ostale mame in ji je pomembno le, da pridem živ in v enem kosu čez ciljno črto. Tudi če ni zmage, njej je najpomembneje, da sem "cel".
Oče pa mi na očetovski, bolj moški način pred tekmo da vedeti, da je pomembno tudi mesto, ki ga dosežem, ne samo to, da zdrav končam tekmo.
Me pa absolutno vsi podpirajo. Tudi vsi trije bratje in sestra so zelo veseli zame. Seveda lahko pride do kakšnih nevarnih situacij, ampak se mi zdi, da so že toliko časa ob meni, da so se že malo navadili, da morajo biti malo živčni ob tem, ko gledajo moja tekmovanja.
Vas družina spremlja tudi na tekmovanjih?
Do letos so moje tekme spremljali z domačega kavča. Izjemno vesel in ponosen sem, da so me letos spremljali na prizorišču dveh tekem, in sicer v Nemčiji ter v Španiji, kamor so prišli tudi drugi prijatelji in znanci. Povsem drugačen občutek je, ko imaš na dirki ob sebi družino in navijače.
Je podpora družine za vas zelo pomembna?
Meni je to ključno. Družina me podpira v tem, kar rad počnem, in povsem drugače je iti na dirko ali na trening, če veš, da imaš doma podporo.
Odločili ste se za adrenalinski in po svoje tudi nevaren šport. Kako združujete svojo vero, zaupanje v Boga in spuste po klančinah, ovirah, vožnjo po ozkih ulicah?
Sedaj že imam ritual, da se pred vsakim štartom pokrižam. Nikoli se nisem zavestno odločil, da bom to storil, prišlo je spontano in sem to ohranil. Pomaga mi, da posledično tudi sam sebi bolj zaupam in obenem zaupam, da bom varno in uspešneje prišel skozi ciljno črto. Tako veliko lažje krenem s štarta, ker vem, da imam ob sebi Boga.
"Mama je kot vse ostale mame in ji je pomembno le, da pridem živ in v enem kosu čez ciljno črto."
Se vam kdaj zgodi, da pred kakšnim klancem ali ovinkom sami pri sebi rečete: "Bog mi pomagaj, da tole preživim"?
To si običajno rečem pred tekmo. :) Med dirko se vse tako hitro odvija, da ne tuhtam in ne razmišljam nič drugega kot samo to, kako bom kakšno linijo odpeljal in kje bom poskusil prehiteti sotekmovalce. Tudi navijačev, ali pa ko me spodbuja družina, ne slišim in ne opazim. Celoten fokus je samo na tisti vožnji in odmislim vse ostalo.
Čas za vero je tako pred štartom, ko izrečem kakšno prošnjo, in potem v cilju, ko se zahvalim, da sem varno v cilju.
Loading
Ste tudi animator v domači župniji. Lahko kljub vsem obveznostim v tekmovalnem športu še aktivno pomagate?
Zaenkrat mi čas to še dopušča, da sem tisti teden, ko imamo v domači župniji oratorij, doma. Letos sem sicer zamudil prva dneva, ker sem se ravno vračal iz Brazilije, ampak potem sem imel teden dni prosto in sem ta čas izkoristil, da sem šel kot animator na oratorij.
Meni je res super z vsemi temi otroki in animatorji, s katerimi smo res dobra ekipa. Če sem povsem iskren, sem po kakšnem dnevu na oratoriju bolj utrujen kot po kakšni tekmi, ker je kar naporno biti z vsemi otroki en teden od jutra do večera.
Obenem pa me duhovno in energijsko napolni to, da lahko vsak dan gledam te otroške nasmehe in pa res veliko dobre volje.
Kako težko je dandanes biti animator? Otroci so "okuženi" z vsemi možnimi pametnimi napravami. Kako jih odvrniti od tega in jim (kot animator in kot uspešen športnik) kazati to pot v naravo, med ljudi, v odnose?
Največji problem so elektronske naprave in družabna omrežja. Včasih je bilo tega dosti manj. Zdaj pridejo otroci na oratorij in imajo nekakšne "fore", ki jih jaz sploh ne razumem. Oni to poberejo na TikToku, jaz ga ne uporabljam in potem ne razumem teh stvari.
Na oratoriju jim ne dovolimo, da uporabljajo telefone in je veliko družabnih iger, športnih aktivnosti. Včasih se je treba pri kakšnem posamezniku res potruditi, ampak na koncu se mi zdi, da vsi radi sodelujejo in v tem tednu vsaj delno odmislijo te pametne naprave.
"Zdaj pridejo otroci na oratorij in imajo nekakšne 'fore', ki jih jaz sploh ne razumem."
Ključen pa je tudi zgled animatorjev.
Res je. Animatorji imamo med oratorijem pravilo, da zjutraj, po jutranji molitvi telefone odložimo v posebno škatlo in jih ven vzamemo šele, ko gremo domov, kar super deluje tudi pri povezanosti med animatorji. Tudi mi starejši se moramo včasih fizično odpovedati kakšni zadevi, da vidimo, da smo v resnici že kar malo okuženi s tem.
Del vaše športne kariere so tudi preizkušnje v smislu poškodb. Tudi sami ste jih že utrpeli. Kako ste našli zaupanje v to, da se boste pozdravili in se vrnili na tekmovanja?
Poškodbe so nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi športniku. Jaz sem na srečo do sedaj utrpel le lažje poškodbe, čeprav je letos po eni dirki izgledalo malo huje. Takrat sem si rekel, da sem moral res imeti ob sebi angela varuha, ker sem res grdo padel in bi se lahko veliko huje poškodoval.
Takrat sem rabil samo teden dni, da sem po udarcih prišel k sebi. Pred tem pa sem imel eno hujšo poškodbo, ko sem imel vneto kolensko vez. Takrat sem si želel, da se čim prej vrnem na tekmovanja. S trenerjem sva se malo uštela pri načrtovanju rehabilitacije in sem prehitro pričel s treningi in dirkami, zato se je stanje samo še poslabšalo. Potem sem si moral vzeti več časa za rehabilitacijo te poškodbe.
V teh primerih se tudi obrnem na Boga s prošnjo, da bi se poškodbe čim prej zacelile in bi se lahko hitro vrnil na kolo.
Kaj je torej po vašem mnenju najpomembnejše vodilo, ki se ga držite na vaših poteh v življenju?
Vztrajnost, da nikoli ne obupamo, tudi če pridejo težki trenutki in padci. Kot pravi pregovor, da po vsakem dežju posije sonce, jaz verjamem, da po vsakem neuspehu pride uspeh.
