Pomagajte nam nadaljevati naše poslanstvo - še naprej bi radi na splet prinašali Lepo, Dobro, Resnično. Hvala za vaš dar.
V razmiku nekaj dni obhajamo tri različne Marijine praznike – vsak poudarja drug vidik njenega mesta v krščanskem življenju, zgodovini in kulturi, vsi pa so na svoj način povezani z veseljem novega življenja.
Nobeden ne tekmuje z osrednjim adventnim fokusom, skupaj pa ustvarjajo kratek, a izrazit panoramski pogled na Marijino vlogo skozi stoletja in po različnih celinah.
8. december – Brezmadežno spočetje
Teden se začne 8. decembra s slovesnim praznikom Brezmadežnega spočetja, enim največjih marijanskih praznikov. Pogosto se napačno razume kot praznik Jezusovega spočetja, v resnici pa Cerkev na ta dan izpoveduje, da je bila Marija "v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in posebni pravici" (prim. KKC 491).
Da praznik obhajamo v adventu, poudarja Marijino edinstveno mesto v zgodovini odrešenja, ne da bi to zasenčilo pričakovanje Gospodovega prihoda.
Božja beseda na ta praznik sicer govori o Jezusovem spočetju, vendar hkrati vsebuje angelov pozdrav: "milosti polna". Marija je bila – za razliko od nas – že od svojega spočetja v naročju sv. Ane napolnjena z Božjo svetostjo.
10. december – Naša Gospa iz Loreta
Le dva dni pozneje, 10. decembra, obhajamo novejši praznik v koledarju Cerkve: neobvezni god loretske Matere Božje. Papež Frančišek ga je leta 2019 vnesel v koledar vse Cerkve, s čimer je želel poudariti stoletja staro izročilo, da naj bi bila hiša svete družine iz Nazareta po Božji previdnosti ohranjena v Loretu v Italiji.
To romarsko središče je že dolgo posebno izhodišče za letalske delavce, za mlade, ki razločujejo svojo poklicanost, in za družine, ki jih nagovarja pristna preprostost domačega Nazareta. S tem spominom je papež želel dati svetovni poudarek pobožnosti, ki je v Italiji in drugod že globoko zaznamovala katoliško kulturo. Ker gre za "neobvezni" spomin, ne zahteva slovesnih obredov, vendar nas spomni na pomen doma – hiše, v kateri je Odrešenik živel svoje skrito življenje.
Tudi tukaj se skriva adventni poudarek: ko spremljamo Marijo v zadnjih tednih nosečnosti, si zlahka predstavljamo drobne domače priprave – šivanje oblačil, obiske sosed, vznemirjenje pri vsakdanjih opravilih. Vse to se je dogajalo prav v loretski hiši.
12. december – Guadalupe
12. decembra pa obhajamo še pri nas manj znani god gvadalupske Matere Božje, ki ima velik pomen zlasti v obeh Amerikah. Za milijone mehiških in latinskoameriških katoličanov je to osrednji verski in kulturni dogodek.
Prikazovanja leta 1531 sv. Huanu Diegu in čudežna podoba na njegovi tilmi, indijanskem ogrinjalu, niso le evangelizirali celine, ampak oblikovali tudi likovno in duhovno podobo katolištva v Latinski Ameriki. Guadalupe stoji na stičišču vere, kulture in zgodovine. Kraj je prinesel dostojanstvo staroselskim ljudstvom in podaril svetu Marijin lik, ki presega jezikovne in narodne meje.
Tudi tukaj je adventna povezava očitna: Marija iz Guadalupeja je "vidno noseča" – kar so staroselski narodi dobro razumeli. Trak okoli njenega pasu kaže, da pod srcem nosi otroka. Ob zahvaljevanju za njene besede: "Ali nisem tukaj, jaz, ki sem tvoja mati?" se skupaj z njo veselimo, da se Mali kmalu rodi.
Tri praznovanja, trije poudarki
Da tri tako različne Marijine praznike obhajamo v istem tednu, je deloma koledarsko naključje. A hkrati pokaže Marijino veličino v tako različnih vidikih: Marija je
- žena, ki jo je Bog obvaroval greha,
- mati, povezana z vsakdanjo preprostostjo doma in
- podoba, ki je s svojo lepoto pričakovanja in gotovostjo Božje bližine preoblikovala duhovno krajino celin.
