Mladenič, ki s ponosom nadaljuje delo prednikov in na tujem ohranja slovensko besedo

Dominika smo obiskali na njegovem domu v Rožu. Na domačiji zadiši po sveže pečenem rženem kruhu in domačih mesninah, Dominik pa skrbno bdi nad čebelami, govedom, prašiči in gosmi.

Ko odloži delo, ga pot zanese v gozd na lov, rad zapoje v domačem zboru in dejavno sodeluje pri gasilcih. Kot zaveden koroški Slovenec z iskreno predanostjo ohranja tradicijo, pesem in jezik svojih prednikov.

Dominikova pot je vselej povezana s kmetijstvom. Po osnovni šoli je obiskoval slovensko gimnazijo v Celovcu, nato pa kmečko šolo v Velikovcu in višjo šolo za kmetijstvo Pitzelstätten. Tri leta je preživel na Dunaju, kjer je študiral agronomijo. "Ko se je začela pandemija covida-19, sem hitro dobil službo na kmetijski zbornici kot inšpektor. Kontroliral sem kmetije po vsem Koroškem in na Tirolskem," pripoveduje mladi kmet iz Velinje vasi.

Zadnji dve leti je delal na višji šoli za kmetijstvo, z oktobrom pa je začel novo službo v največji mlekarni v Avstriji, kjer skrbi za interese kmetov in kmetic. "Rad delam z ljudmi in se zavzemam za naše podeželje," pove z nasmehom in dodaja, da je v Avstriji poklic kmeta drugi najbolj spoštovan poklic!

Tako kot mnogi koroški Slovenci, tudi Dominik razume, kako dragocen je materni jezik. "Poskušam ohranjati našo dediščino in narečje. Sicer sem Avstrijec, ampak tudi zelo povezan z našo domovino. Imamo veliko prijateljev po vsej Sloveniji," pravi. Petje je nepogrešljiv del koroške duše: "Koroška je znana po tem, da lepo poje. Tudi mi Slovenci veliko pojemo, skoraj vsak je v kakšnem zboru!"

Posebej mu je pri srcu stara tradicija Pehtra Babe, ki je doma prav v Rožni dolini. "V noči svetih treh kraljev hodi od hiše do hiše in otrokom prinese orehe, pomaranče in sladkarije," razlaga Dominik.

Pred dvema letoma so prenehali s prirejo mleka, sedaj imajo telice in bike. Poleti se pasejo na pašnikih, poleg tega pa imajo še dvajset ovc in tri koze. Vsako leto pitajo piščance, imajo tudi štirideset kokoši in dvajset prašičev, iz njihovega mesa pa pripravljajo domače dobrote, od salame, špeha, klobas, šunke do zaseke.

Dominik, ki skrbi tudi za deset panjev čebel, ponosno pove, da že pet let redijo okoli dvesto gosi, ki jih je prav on pripeljal na kmetijo. "Vsak dan se pasejo po travnikih, novembra pa jih ob prazniku svetega Martina prodamo, saj so nepogrešljiv del pojedine ob tem prazniku." Podkast lahko poslušate tudi tukaj.

Po očetovi upokojitvi je Dominik postal gospodar kmetije, vendar zaradi prostorske stiske z dekletom za zdaj živita v bližnjem stanovanju. "Časi, ko so tri generacije živele skupaj pod eno streho, so mimo. Če bom prišel domov s punco, si bova ustvarila svoj prostor – z lastnimi vrati in kotičkom, ki bo najin," pove z občutkom in razumevanjem do vseh generacij.

Ko ni na polju ali v hlevu, ga najdete v gozdu med poslušanjem petja ptic ali lovom. Rad se druži s prijatelji in sodeluje v kulturnih društvih, kjer najde svoj prostor slovenska pesem. V prostem času se z dekletom odpravita na kakšno večerjo, v gore ali na koncert. Nedelja jim predstavlja obvezen čas za počitek, saj na ta dan nikoli ne delajo.

Slovenski jezik je del njegovega vsakdana: "V naši občini se še veliko govori slovensko. V družini in s sorodniki govorimo samo naše narečje, to je naša materinščina. Slovenci na Koroškem smo med seboj zelo povezani."

Poslušajte pretekle epizode podkasta Mladost na kmetiji.