“Če prepustim stvari Bogu, jih bo On naredil veliko boljše”

Sredine popoldneve in večere 20-letni violinistki zapolni igranje na študentskih mašah, ob koncih tedna pa jo lahko v zasedbi Pastel kvartet zasledite na kakšnem dogodku ob klasični glasbi. Je voditeljica Mladih za življenje, animatorka na tednih duhovnosti, ki jih organizira sestra Rebeka, in še kaj.

Vse to poleg študija medicine z Božjo pomočjo zmore Petra Burnik, sogovornica, ki deluje, kot da ima vsako besedo pripravljeno vnaprej. Kljub temu, da je o veri nisem ničesar vprašal, jo ves čas omenja, ker je njen temelj. "Definirana sem najbolj kot ljubljena Božja hči," pove z veseljem in pravi, da je življenje s tem zavedanjem vedno lepše.

Kako to, da si se odločila za študij medicine?
Nekateri že od majhnega vedo, kaj bodo postali, jaz pa nisem nikoli vedela. Na drugo možnost sem pri vpisu dala specialno pedagogiko, ker me je oboje zanimalo. Vedno sem si predvsem želela z znanjem, ki bi ga dobila, narediti nekaj konkretnega za druge. Zdi se mi, da je čisto drugače, če delaš nekaj takega, saj morda vidiš več smisla v svojem delu.

Nikoli se mi tudi ni bilo težko učiti in si zapomniti veliko informacij naenkrat. Vedno mi je bilo na koncu dobro videti, da sem dobila nekaj znanja, sploh če je bilo to še uporabno. Medicina se je potem poklopila z vsemi mojimi kriteriji, da lahko z znanjem naredim nekaj konkretno dobrega.

Velikokrat sem se pogovarjala z ljudmi o spoštovanosti zdravniškega poklica. Pogosto lahko slišimo izkušnje ljudi z zdravniki, ki jih niso poslušali in niso bili strpni ali se celo niso zanimali zanje. Želim si biti drugačna od tega; pa ne, da bi hotela dokazati, da so zdravniki super in nekaj več, ampak zato, ker je to zdravniško poslanstvo, da človeku pomagaš, pristopiš do njega, se spustiš na nivo pacienta. Rada bi, da bi moji pacienti začutili, da jim res želim pomagati in se nimam za nekaj več. Izhajam iz krščanstva in Ljubezni, ki se daruje za druge. Ne, da mislim nase, kako dobro sem izpadla, da sem nekaj dobrega naredila.

Poleg poslanstva v zdravstvu si začutila, da te Bog kliče tudi k javnemu zavzemanju za življenje. Lahko spregovoriš tudi o tem poslanstvu?
Ne spomnim se, kako sem začela s tem poslanstvom. Vzgojena sem bila v verni družini in mi je bilo življenje predstavljeno kot nekaj svetega. Veš, da splav ni v redu, hkrati pa ne veš, kaj splav je. Nihče me ni povabil k Mladim za življenje. Sem se kar sama. Bila sem zraven, zadnji dve leti pa tudi vodim skupino.

Vedno sem želela narediti nekaj, za kar bi vedela, da je zagotovo dobro. Nisem vedno čutila, da je to ravno področje "pro-life". Zdaj, ko pomislim, se mi zdi to res zelo pomembno. Ne zavedamo se, da umirajo naši otroci in da je to genocid, ki se zdaj dogaja. Nič se po pomembnosti ne more primerjati s tem. Zavedati se moramo, da je vseeno Bog tisti, ki vodi ta "boj". V resnici se nam ni treba bati, ker bo On, ki je že zmagal, vedno na koncu spet zmagal.

Kot voditeljica Mladih za življenje verjetno nosiš odgovornost. Ob sebi imaš dobro ekipo, ki vé, kaj je vaše bistvo. Kako se počutiš v voditeljski vlogi?
Na začetku mi je bilo kar malo težko, ker sem morala od začetka razmišljati o tem, da moram pripraviti 10 srečanj. Kaj pa bomo na njih delali? No, potem sem poskusila čim več prepustiti Jezusu. Rekla sem: "Jezus, ti vodi to skupino, ker je jaz ne znam." In potem je On za vse poskrbel. Zdelo se mi je, da nisem sposobna voditi skupine tako, da bi šla naprej, ker nisem imela takšnih kompetenc.

Bog lahko poskrbi za stvari, za katere sami ne moremo; vse se je poklopilo. V svoji vlogi sem se naučila, da če prepustim stvari Bogu, jih bo On naredil veliko boljše, kot bi jih jaz sama. Lani smo naredili veliko. Hitro lahko pride skušnjava, da bi si mislila, da sem jaz zaslužna za to, in se moram spomniti, da nisem. Sem samo posrednica.

Po referendumu gotovo ozaveščanja o vrednosti življenja ni konec. Kako vidiš naslednje korake?
O tem smo se že konkretno pogovarjali. Ko smo izvedeli za rezultat referenduma, je soorganizatorka kampanje dejala, da je zdaj nujna priprava paliativnega zakona. To, da smo pred referendumom govorili, da nam je mar za bolnike, starejše, invalide, umirajoče, resno mislimo. Po referendumu se to ne spremeni. Iti moramo v akcijo in dokazati, da si želimo paliativnega zakona, ker je paliativna oskrba v zdravstvenem smislu najbolj konkretna pomoč umirajočim in bi morala biti nekaj, v kar bi vlada obvezno morala vlagati.

Tudi mladi se želimo bolje izobraziti na tem področju in ena naša članica že načrtuje, da bi k nam povabila gostjo, ki bi nam lahko o paliativi povedala več.

Še v glasbene vode ... Mnogi po glasbeni šoli pustijo, da se na njihovih inštrumentih začne nabirati prah. Zakaj je bilo pri tebi drugače?
Pri violini je tako, da moraš vztrajati do višjih razredov osnovne glasbene šole, ko dejansko to, kar igraš, zveni dobro. Ljudje uživajo v tvojem igranju, ki ni več škripanje, in sčasoma tako vzljubiš igranje.

Zdi se mi, da se moraš za glasbo po glasbeni šoli konkretno in zavezujoče odločiti. Če ne pride do te odločitve, potem iz glasbe ne bo nečesa več, ker vedno na prioritetno lestvico pride nekaj drugega. Odločila sem se, da poskusim priti v bend zbora MPP, ker imam potem neko obvezo, da vadim, zraven pa lahko še slavim Boga. Že od nekdaj mi je bilo tudi zabavno improvizirati.

Hvaležna sem tudi za Pastel kvartet. Našle smo se na KGBL (Konzervatoriju za glasbo in balet Ljubljana, op. a.) in si želele nekaj več. Prvo nedeljo v mesecu igramo pri maši na Tromostovju, letos tudi na porokah in drugih dogodkih. Igramo glasbo na nivoju, kar me nekako še bolj prisili, da vadim; še vedno pa to počnem z veseljem.

Bi rekla, da še vedno postajaš vse boljša?
Odvisno v kakšnem smislu. Zdi se mi, da nisem izgubila nivoja, ki sem ga dosegla na srednji glasbeni šoli. Trenutno sicer nisem na njem, ker ne vadim več vsak dan, bi ga pa, mislim da, z redno vajo spet lahko dosegla. Sem se pa gotovo izboljšala v improvizaciji in igranju v Božjo slavo.

Ob sredah te lahko vidimo v spremljevalni zasedbi zbora MPP (Mladost, pesem, prijateljstvo), ob koncu tedna pa že morda z zasedbo Pastel kvartet. Kako bi primerjala svoji vlogi v obeh zasedbah in namen ustvarjanja v njih?
V zasedbah igramo drugačen stil glasbe. V Pastel kvartetu večinoma klasično glasbo. Oboje me po svoje napolnjuje. MPP z vidika, da se duhovno napolnim, ko z igranjem slavim Boga, Pastel kvartet pa, ker me tudi glasba sama po sebi napolnjuje.

Pri MPP-ju je veliko več improvizacije, kar mi je mogoče malo boljše, ker je svobodno in lahko daš več sebe v to, kar zaigraš. Pri Pastel kvartetu pa je dobro igrati, ker je glasbo dober skladatelj napisal tako, kot je nihče drug ne bi.

Pred intervjujem si rekla, da medicina poskrbi, da ni časa za še kaj drugega. Kako ti uspe krmariti med vsemi aktivnostmi in obenem ohranjati hvaležnost v vsakdanu?
No, nisem omenila tega, da si moram res vzeti čas tudi za to, da se dobim s fantom in z njim preživim kvaliteten čas.

Vedno sem bila perfekcionist in sem želela vse narediti, kolikor dobro lahko. Še danes se moram vedno znova odločati, da se ne bom vedno naučila prav vsake podrobnosti in s tem izgubila celotnega popoldneva.

Ne vem, od kod ljudje, ki imajo samo faks, dobivajo hvaležnost, ki si jo omenil. To, kar imam poleg samega faksa, želim delati tudi zase, da me napolni. To mi ostane za življenje tudi za pozneje. Tudi če se bom v dnevu naučila tri poglavja histologije manj. :)