Za človeka, ki bo kmalu dopolnil sto let, Dick Van Dyke o življenju razmišlja s presenetljivo lahkotnostjo. Igralec priznava, da se ob skorajšnji stoletnici počuti "majhnega … tako v telesnem kot v družbenem smislu", vendar ne dovoli, da bi to potrlo njegovega duha.
Za britanski časnik The Times je zapisal:
Veliko večino svojih let sem bil deležen, če lahko tako rečem, močnih medvedjih objemov z izkušnjo življenja. Življenje mi v vsem tem času nikoli ni pomenilo obveznosti, pač pa sem ga občutil kot velikansko igrišče.
Prav zaradi takšnega razmišljanja – da je življenje nekaj, kar bi morali radostno sprejemati, ne zgolj prenašati – je njegova pot še toliko bolj prepričljiva. Dick ne olepšuje izgub prijateljev, bolečine staranja ali občutka, da se s časom "manjša". Obenem pa se temu ne upira.
Starost, iskrenost in hvaležnost
Van Dyke je odkrit: večina njegovih dolgoletnih prijateljev je že pokojnih; njegovo telo ni več tako gibčno kot nekoč. Piše, da ga potovanja preveč utrudijo, da mora zavračati povabila in udeležbo na dogodkih, ki bi jih nekoč sprejel brez premisleka. Toda tudi njegovo priznanje, da gredo stvari na slabše, je umeščeno v drugačen okvir: ne gre za konec zgodbe, gre za poglavje.
Dick izreka pohvalo svoji soprogi Arlene Silver in pojasnjuje, da je njuna ljubezenska zgodba razlog, zakaj "na stara leta ni postal vase zaprt godrnjač". Njegova hvaležnost za preproste užitke v življenju, za "velikansko igrišče" življenja, razkriva vero, ki se zna čuditi tudi takrat, ko telo že usiha.
Živimo z namenom, ne nedejavno
Še vedno trikrat na teden obišče telovadnico. Še vedno poje, še vedno pleše. "Če v telovadnici prepogosto manjkam … to resnično občutim – tu in tam se prikrade okorelost. Če to kar pustim, no, potem Bog pomagaj," je povedal za revijo People.
Globlja zgodba pa tiči v tem, da na svoje dolgo življenje ne gleda kot na kopičenje let, temveč kot na povabilo k smislu. Prispodoba igrišča je pomembna: to je dejaven kraj, celo polje možnosti. Vsem nam, še posebej tistim v zrelih letih, sporoča: življenje te še vedno vabi k igri, k sodelovanju, k ljubezni, k služenju.
Vera na "velikanskem igrišču"
Katoličane Van Dykov odnos glasno nagovarja. V krščanskem pogledu staranje ni zgolj lahkotno usihanje – gre za to, da nas čas preoblikuje, napolni s širšim pogledom na življenje, z večjo sposobnostjo za hvaležnost in večjo pripravljenostjo za služenje. Njegova prispodoba "medvedjega objema" se s tem čudovito sklada: objem, polnost, veselje.
Priznati moramo, da nas to nekoliko spominja na našega 70-letnega papeža. Leon XIV. svoj odnos do življenja opisuje takole: "Sam v veliki meri resnično uživam v življenju …"
Drži, staranje prinaša izgube. Van Dyke se ne pretvarja, da ni tako. In vendar nas vabi, naj pogledamo še malce drugače: če je naše življenje kot igrišče, potem tudi tihi dnevi postanejo sveti. Ali kot nas vabi Psalm 90,12: "Tako nam daj spoznati štetje naših dni, da pridemo do srčne modrosti."
Van Dykovo modro srce je jasno: bodimo pogumni v svoji hvaležnosti, ponižni v svoji ranljivosti in radodarni v svojem sodelovanju s svetom.
Poziv vsem nam
Če to berete in se sprašujete, kako naj se kakovostno starate – v spominu ohranite Dickove besede: "... življenje mi v vsem tem času nikoli ni pomenilo obveznosti, pač pa sem ga občutil kot velikansko igrišče."
Morda to pomeni: sprejmimo sedanjost kot darilo, ne primerjajmo je s preteklostjo; občutimo izgubo, pa vendar še vedno upajmo; izberimo veselje, pa ne zato, ker ne bi poznali bolečine, temveč kot zvestobo sredi stiske; zaupajmo, da je najboljše v življenju morda še pred nami.
Kajti Dick Van Dyke je prepričan, da jutri ni zgolj še en dan, enak prejšnjemu – pač pa še en dan na igrišču!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
