Pomagajte nam nadaljevati naše poslanstvo - še naprej bi radi na splet prinašali Lepo, Dobro, Resnično. Hvala za vaš dar.
Ljudem, ki se borijo z zasvojenostjo, se lahko vsak dan zdi kot osamljena bitka, ki jo bijejo v senci. Te skrite stiske pogosto nosijo v tišini, obremenjeni s sramom in nerazumevanjem. Ob letošnjem tednu ozaveščanja o zasvojenosti je valižanska princesa Catherine v srčnem sporočilu pozvala svet, naj znova premisli o svojem pristopu do teh ljudi.
Spominja nas, da "odvisnost ni izbira ali osebni neuspeh, pač pa zapleteno duševno stanje, ki ga moramo obravnavati s sočutjem in podporo," kot je zapisal britanski časnik The Guardian.
Valižanska princesa v svoji vlogi pokroviteljice človekoljubne organizacije Forward Trust, ki podpira zasvojene osebe v okrevanju, poziva k odpravi stigme, ki toliko trpečih ohranja v osami.
"Celo zdaj, leta 2025, izkušnjo zasvojenih oblikujejo strah, sram in obsojanje. To se mora spremeniti," je poudarila in opozorila, kako stigma omogoča, da odvisnost "uspeva za zaprtimi vrati".
Catherine si prizadeva, da bi bili ljudje namesto obsojanja sposobni odziva, ki bo temeljil na sočutju, ljubezni in razumevanju.
S pomočjo empatije zasvojenost preženimo "iz sence"
Sporočilo princese Catherine je v osnovi sporočilo upanja in občestvenosti. Kot je poudarila, skoraj vsakdo izmed nas pozna nekoga, ki se bori z zasvojenostjo. Nedavna raziskava je pravzaprav pokazala, da ima več kot polovica odraslih bližnje izkušnje z zasvojenostjo, pri čemer je eden od desetih izprašanih priznal, da se je z zasvojenostjo soočal osebno.
Pa vendar mnogi trpijo v tišini in se bojijo poiskati pomoč. Da bi to preprečili, princesa vsakega izmed nas spodbuja, naj naredimo preproste korake, ki človeku v stiski lahko resnično pomagajo: "Okrevanje je zahtevno, toda s pravilnim zdravljenjem je mogoče. In to se začne s pogovorom, ko osebi prisluhnemo in ji pokažemo, da nam je mar," je dejala. Prijazna beseda je lahko prvi žarek svetlobe za nekoga, ki je ujet v temi.
Catherine tudi poudarja, da se nihče ne bi smel počutiti osamljenega ali brez upanja: "Če o tem spregovorimo odkrito, lahko skupaj razkrijemo zasvojenost in škodo, ki jo povzroča … ter damo posameznikom in družinam na ta način vedeti, da niso sami."
To povabilo, da se "pridružimo pogovoru", je poziv družbi, naj obsojanje nadomesti s solidarnostjo, obenem pa odraža temeljno resnico: vsak človek, ne glede na svoje stiske, ima prirojeno dostojanstvo in je vreden ljubezni.
Svoj glas je dodal tudi nekdanji nogometaš Tony Adams, ki se je več let boril z alkoholizmom. Kot pravi, je bila največja stvar, ki jo je kdajkoli storil, priznanje, "da tega ne zmorem": poiskal je pomoč in to dokazuje, da je prošnja za podporo pogumen korak, ne pa neuspeh.
Spodbujanje kulture upanja in ozdravljenja
Topla in sočutna podpora lahko korenito vpliva na poti do okrevanja. Valižanska princesa Catherine v svojem sporočilu slika vizijo bolj razumevajočega sveta – takšnega, v katerem ljudje gledamo onkraj stigme in vidimo osebo v stiski, v katerem se občestva združujejo okoli tistih, ki trpijo, in v katerem usmiljenje zmaga nad obsojanjem. Njeno zagovorništvo se ujema z vrednotami, ki jih ceni z vero prežeta in sočutna družba: družba, v kateri se "ljubezen do bližnjega" izkazuje na jasen način.
Besede princese Catherine žarijo kot svetilnik upanja. Spominjajo nas, da nobeno življenje ni onkraj zveličanja in da noben boj ni namenjen temu, da bi se z njim soočali sami. Z iztegnjeno roko podpore lahko vsakdo izmed nas sodeluje v postopku zdravljenja. Skupaj, navdihnjeni s tem kraljevim sporočilom sočutja, lahko pomagamo neštetim ljudem, da bodo stopili iz senc odvisnosti v luč upanja in ozdravljenja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.












