Imate tudi pri vas zornice?

Zornice so svete maše, ki se v adventnem času obhajajo v zgodnjih jutranjih urah, ko se noč počasi preliva v dan. Gre za starodavno tradicijo, ki je v številnih krajih že skoraj utonila v pozabo, a jo nekatere župnije znova oživljajo. Natančen izvor ni povsem znan, vendar je povezan s praznovanjem Brezmadežne v decembru.

V naši župniji imamo zornice ob sredah ob 5.30, sicer je to zgodnja ura, ki pa marsikomu omogoča, da se jih lahko udeleži pred odhodom v službo. Ker je takrat še popolna tema, se zdi, kot bi v cerkev prihajali sredi noči. Morda se komu, ki ne hrepeni po Božji navzočnosti, vse skupaj zdi nesmiselno, a za duhovno pripravo so zornice nekaj izjemnega.

Odločitev – že sama odpoved uri ali dvema spanja in namerno podajanje v cerkev je kot notranja usmeritev, ko duša zavestno izbere Božjo bližino.

Čast Bogu – advent (niti dandanes) ni le čas zabave, dobre hrane in daril; je čas priprave in globljega povezovanja z Bogom.

Opomin – da jutranja zarja ni samoumevna. Nekega dne ne bom več opazovala prelivajoče se teme v dan, zato je vsak trenutek dar.

Poseben čar zornic ustvarja nežna osvetlitev cerkve, ki izvira zgolj iz voščenih sveč. Ni umetne svetlobe, ki bi te sunkovito vrgla v budnost, le nežen sij, ki v tako zgodnji uri še posebej prija.

Všeč mi je ta skrivnostna poltema, kjer se skoraj ne vidi, kdo sedi v klopeh. Vsak, ki se je zbudil v zadnjem trenutku, lahko sproščeno sodeluje pri bogoslužju – pa četudi z razmršenimi lasmi in še nekoliko zaspanimi očmi, a vseeno prisoten.

V naši župniji so zornice vedno lepo obiskane, med verniki pa so kljub zgodnji uri tudi otroci. Opaziti je ministrante vseh starosti, od mlajših do najstnikov. Tudi moja osemletna hčerka se jih je udeležila, saj je želela sama občutiti poseben čar zornic.

Ko sva se pogovarjali o tem, kaj ji je bilo všeč, je najprej izpostavila soj sveč. Presenetila pa me je, ko je dodala še pripombo: "Ni mi bilo všeč, da so med mašo vključili zaslon z besedili pesmi. Umetna svetloba je pokvarila vzdušje."

Lepo mi je videti duhovnikovo pristno veselje in hvaležnost do vernikov, ki prihajajo k zornicam, saj to danes ni več samoumevno. Marsikomu je že nedeljska maša napor, kaj šele zornice. Zato je toliko bolj pohvalno, da se duhovniki trudijo oživljati običaje, ki so začeli bledeti.

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika so za zornice zabeležena tudi poimenovanja svitanice, jutranjice, svitnice in zorjenice. Duhovnika, ki mašuje pri zornicah, imenujemo zorničar.

Kot zanimivost dodajam osebno noto: moj poročni priimek Zorán (z naglasom na a) nosi pomen, ki odmeva s čarom zornic – "začetek dneva", "jutranja luč", "svitanje". Prav zato mi ta adventna tradicija še posebej osmisli povezavo z družinskim drevesom Zoranovih, za katere pri zornicah še posebej molim.