Pomagajte nam nadaljevati naše poslanstvo - še naprej bi radi na splet prinašali Lepo, Dobro, Resnično. Hvala za vaš dar.
Vprašanje bralke:
Z možem se vedno znova zapletava v odnosu, ko nekaj pričakujeva drug od drugega in se to prekrši. Oba sva potem razočarana in drug v drugem vidiva krivca. Racionalno vem, da ni samo on kriv, a še vedno čutim, da pretirano reagiram šele na njegovo nesprejemljivo vedenje. Če on ne bi začel, tudi jaz ne bi. Kako naj prekineva to izčrpavajoče prepiranje?
Urška
Odgovarjata zakonska in družinska terapevta Drago in Sara Jerebic:
Razumljivo je, da se takrat, ko v sebi čutite krivico, težje zadržite. Ko se vam zazdi, da vas mož ne vidi, ne sliši ali ne spoštuje, verjetno začutite v telesu napetost, nemir in srce vam začne hitreje biti.
Takrat pogosto to ni več zgolj odziv na sedanjo situacijo. V vas se lahko prebudi spomin iz preteklosti, če ste že kdaj doživljali, da vaš glas ni štel. Zato zdaj tako močno branite sebe in svoj prav.
Podobno se dogaja vašemu možu. Ko začuti kritiko ali nenaklonjenost, ga to prizadene, notranja vez z vami se lahko za kratek čas prekine, pojavi se ogroženost in posledično gre v obrambo ali povzdigne glas. Vi imate ob tem občutek, da je on začel in ste vi zgolj reagirali. Dejansko pa sta oba zdrsnila v boleči in ponavljajoči se vzorec.
Predlagava, da si predstavljate, da imata v zakonu več t. i. "stranskih izhodov", skozi katere pobegneta iz odnosa, ko je težko. Zanj so to umik ali povzdigovanje glasu, za vas neprimerne besede in kritiziranje. Dokler so ta vrata odprta, se bosta vedno znova znašla zunaj odnosa.
Ključno vprašanje ni, kdo je prvi začel, ampak ali se je vsak od vaju pripravljen odločiti, da ne bo več uporabljal teh izhodov oz. bo ustavil sebe. Ali ste sposobni nekaj trenutkov zdržati z napetostjo v telesu, ne da bi šli v očitanje in kritiziranje? Ali je vaš mož pripravljen zdržati z občutkom, da je nerazumljen, ne da bi se takoj začel braniti? To je težko, a brez te notranje zahtevnosti do sebe ne bo šlo.
Pomaga, če skleneta dogovor, da ko enemu postane pretežko, to ubesedi: "To me je sedaj prizadelo in potrebujem nekaj minut, da se umirim." Potem naj vsak poskrbi, da se s pomočjo globokih vdihov, kratkega sprehoda ali molitve njegovo telo oz. glava umiri. Šele nato se vrneta k temi.
Med pogovorom skušajta govoriti iz sebe: "Ko rečeš to in to ..., se počutim jeznega/o, prizadetega/o," namesto: "Ti vedno ..., ti nikoli ..." Ne iščita krivca, ampak skupni izhod iz začaranega kroga v bolj varno bližino.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
