<em>S. Emilia Jitaru je med drugim tudi profesionalna nogometašica, zdaj pa je na seznam svojih spretnosti dodala še nadziranje prometa!</em>
Prizor, ki ga človek ne vidi prav pogosto: redovnica s širokim nasmehom na obrazu prevzame nadzor nad prometnim zastojem. Prav to je storila s. Emilia Jitaru, uršulinka iz italijanskega Lecceja: postavila se je sredi prometne rimske ulice in veselo usmerjala promet, da bi omilila zastoj, posnetek njenega posredovanja pa je hitro zaokrožil po družbenih omrežjih.
Video prikazuje redovnico v črnih oblačilih (in paru pisanih športnih copat), ki samozavestno maha z rokami ter usmerja avtomobile in avtobus, ki je obtičal v zastoju v bližini lateranske bazilike. Policista v tistem trenutku ni bilo v bližini, zato je energična redovnica na veliko veselje vseh navzočih preprosto storila to, kar je bilo potrebno.
Ko se je zastoj razpletel, je eden od voznikov skozi okno avtomobila celo dobrodušno zavpil "Grazie al Signore!" – "Bogu hvala!" je poročal rimski časnik Corriere Roma. V mestu, ki je razvpito po zelo neurejenem prometu, se je drobno dobro delo s. Emilie zdelo malodane kot čudež.
Z nogometnega igrišča na mestno ulico
Zanimiv je podatek, da s. Emilia Jitaru ni v samostanu od zgodnje mladosti – nekoč je bila dejavna na igrišču. Preden je 56-letna Romunka svoje življenje posvetila Jezusu, je bila celo romunska reprezentantka, ki je igrala za žensko nogometno reprezentanco svoje države.
Pozneje je zaslovela kot "najbolj vrhunska napadalka v nogometni ekipi italijanskih redovnic". Tisti, ki jo poznajo, pravijo, da je od nekdaj imela tekmovalnega duha in srce, odprto za druge. Zdaj kot redovnica to strast usmerja v služenje svoji skupnosti. Ko je posnetek njenega spontanega usmerjanja prometa zaokrožil po družbenih omrežjih, je osvojil srca gledalcev po vsem svetu.
Posnetek prikazuje redovnico pred šolskimi vrati v Rimu, ki namesto zabijanja golov tokrat elegantno usmerja promet. Njeni hitri odzivi so v nekaj minutah odpravili zastoje v bližini Koloseja, kar dokazuje, da se navade in prometne konice lahko prepletajo, če jih spodbuja ljubezen.
Pomembno je, da motivacija s. Emilie ni bila trenutek slave ali samozadoščenja, temveč zvesto izpolnjena dolžnost.
"To sem storila, ker mi je vest šepetala, da lahko naredim nekaj dobrega," je povedala za britanski The Times.
Ko je videla voznike, kako trobijo, in otroke, ki so čakali, da bi prečkali cesto, se je čutila dolžno priskočiti na pomoč.
"Ker sem redovnica, je to povzročilo precejšnje razburjenje," je skromno dodala, presenečena, da je preprosto prijazno dejanje ženske v redovnem oblačilu tako široko odmevalo. In vendar je prav to javno pričevanje – redovnica v svojem oblačilu, ki veselo služi sredi ulice – tisto, ki je nagovorilo ljudi. Njena očitna vera je običajen prometni zastoj spremenila v prostor za dobro delo. Eden od mimoidočih se je pošalil, da resnično lahko samo Bog (ali v tem primeru Božja služabnica v športnih copatih) uredi prometno zmešnjavo v Rimu!
Vera, veselje in javno pričevanje
Resnično navdihujoče je, kako očitna je vera s. Emilie v njenih dejanjih. Svojih redovnih oblačil ne nosi zgolj kot uniforme, temveč kot znamenje upanja. Ko je stopila na rimsko križišče, je pokazala, da njena krščanska ljubezen ni omejena le na kapele ali veroučne učilnice – razliva se na ulice in povsod tam, kjer ljudje potrebujejo pomoč.
Tisti, ki s. Emilio poznajo iz mesta Lecce, niso prav nič presenečeni nad njenim junaštvom. Vsak delavnik jo je mogoče najti pred vrati uršulinske šole, kjer nasmejana služi otrokom in jih varno vodi prek ulice. To je ponižna rutina zaščitniške ljubezni, ki jo opravlja že leta. Tokrat je njeno dejanje, ko je popolnim tujcem v Rimu pomagala iz prometnega zastoja, pritegnilo pozornost medijev, v njenih očeh pa ni bilo nič izjemnega. Šlo je preprosto za izpolnjevanje dolžnosti in izkazano sočutje.
"Potrebujemo državljanski čut – kot državljani bi si morali vsi prizadevati za reševanje težav brez kričanja ali preklinjanja," je redovnica pojasnila po dogodku. Namesto da bi izgubila potrpljenje, je celo vozniku, ki je napravil prometni prekršek, priznala: "Tudi človek, ki je napačno parkiral, se je morda tisti trenutek znašel v stiski, ki jo je moral rešiti."
Takšne besede kažejo na globoko usmiljenje in razsodnost, ki izhajata iz njene vere.
Mimoidoči so opazili, kako veselo se je s. Emilia lotila prometne naloge. Priče opisujejo, kako je promet usmerjala z navdušenjem nogometne trenerke in nežnostjo osebne negovalke. Dejansko se je zdelo, da se v tistem trenutku njena športna preteklost in verska sedanjost prepletata: lahko bi rekli, da je tistega dne uspešno "preigrala" zagate rimskega prometa in dosegla gol za vljudnost.
Z javnim udejanjanjem svojega poklica – z redovnimi oblačili vred – sredi živahne prometne ulice je postala nekakšen svetilnik dobre volje. V svetu, kjer je vera pogosto potisnjena na zasebno področje, je ta redovnica s svojo odprto navzočnostjo spomnila vse ljudi, da je vera lahko živahna, pozitivna sila v javnem življenju. S svojim pogumom, ko je na preprost in ljubeč način "javno pričevala", je evangelizirala brez ene same izgovorjene besede.
Ali kot je zapisal eden od komentatorjev na družbenih omrežjih: redovnice znajo igrati "na prvo žogo" – ko vidijo potrebo, priskočijo na pomoč in zaupajo v Božjo previdnost.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
