Pomagajte nam nadaljevati naše poslanstvo - še naprej bi radi na splet prinašali Lepo, Dobro, Resnično. Hvala za vaš dar.
Filip Bezovnik prihaja iz Mozirja. Odraščal je v verni družini, kjer sta mu družbo delali dve starejši sestri. Rad hodi v hribe in športno pleza, igra tudi kitaro. Pred štirimi leti se je odločil, da bo vstopil v bogoslovje.
Najprej sva zmolila k Svetemu Duhu, da bi znala izbirati prave besede, nato pa je Filip začel pripovedovati svojo zgodbo.
Kako ste se znašli na poti hoje za Jezusom? Ste se že od malega počutili domače ob oltarju?
Kako leto sem sicer res ministriral, a največ stika z vero sem imel pri skavtih – ti so mi odprli prostor nekega zaupljivega pogovora o Bogu in svobodnega razmišljanja o tem, da sem lahko pozneje tudi sam stopil v stik z Njim.
Kot otrok nisem nikoli razmišljal o duhovništvu. Na to sem prvič pomislil šele ob zaključevanju prvega faksa, študiral sem okoljsko inženirstvo. To me je zelo zanimalo, zdelo se mi je koristno in vedel sem, da ne bo težko dobiti službe, a bolj kot sem bil iskren sam s seboj, bolj sem videl, da nekaj manjka, čeprav je človeško gledano vse teklo, kot bi moralo. Prav zato me je jezilo: "Kaj je zdaj tu problem, če je vse prav?" in ravno to spraševanje me je pripeljalo do tega, da sem se ustavil pred Bogom in ga vprašal: "Kaj želiš ti?"
Ni bilo kakih čudežev, a zgodil se je nek milostni dogodek – trdno sem prepričan, da se me je Bog takrat dotaknil prek misli in notranjega občutja. Do mene je prišla močna misel o duhovništvu in ob tem me je preplavil globok, nerazumljiv mir. Takoj mi je bilo jasno, za kaj gre, in prepričan sem, da si tega sam ne bi nikoli izmislil. Prej se o tem nisem aktivno spraševal, a tudi če me je ta misel kdaj prej obšla, sem jo hitro pregnal.
Ko se je zgodil ta Božji dotik, sem bil najprej šokiran, da se Bog res oglasi, če moliš in ga želiš slišati, sledil pa je proces. Moja prva reakcija je bila: "Tega si ne želim, raje ne bi," ampak mi je bilo obenem jasno, da bo to, če je res od Boga, ostalo z mano.
Ali je na tak Božji klic možno odgovoriti z ne?
Težko vprašanje. Verjetno se lahko dolgo časa boriš, a če si ob tem iskren, enkrat popustiš. Večkrat me je nagovoril prerok Jona, ki je bežal pred klicem, geografsko gledano je šel v popolnoma nasprotno smer, stran od Božjega klica, a Bog ga je tam uporabil za dobro in vsi mornarji so se spreobrnili zaradi njega. Kljub bežanju je Bog nekako deloval po preroku, ni ga zapustil. To je bil tudi razlog, da je v drugem poskusu Jona sprejel klic.
Tudi Sveto pismo pravi, da se Božja beseda ne vrne k Bogu, ne da bi naredila to, za kar je poslana. Ko razmišljam o svojem klicu in ko ga uresničujem, imam zaupanje v to, da bo Bog končal, kar je začel.
V tem procesu je svoboda zelo pomembna. Ko sem stopil na to pot, sem začel z miselnostjo: "To delam, Bog, ker ti tako hočeš," in to ni bilo v redu, ker v tem nisem bil popolnoma svoboden. Če jaz odgovarjam na klic zato, ker moram, v tem ni svobode. Bog nas želi svobodne, želi nas v odnosu. Na tej poti nas vzgaja, nam daje potrditve in lepe stvari, da bi lahko spoznali, da nas njegov klic nekako uresničuje. Ob tem nam pa daje tudi znamenja, da ni smisel klica le v moji uresničenosti, ampak da ima ta klic tudi odrešilni učinek za druge. Kot je Marijin da dal svetu Jezusa, kot se je, ko je Abraham stopil na pot, rodil izraelski narod. To lahko pomaga ponotranjiti klic, ga narediti za svojega.
Odločitev za duhovništvo je pač bolj zahtevna od tiste, kaj bomo jedli za zajtrk. Kako je potekalo vaše razločevanje in koliko časa je trajalo?
Kot sem omenil, sem odraščal v klasično verni družini, a v srednji šoli sem bil do vere zelo kritičen, zdelo se mi je, da v njej nisem dobil odgovorov na svoja vprašanja, zato sem se nekoliko oddaljil. Spraševal sem se, kako lahko obstaja Bog, če je (tudi v Cerkvi) toliko hinavščine, kako je lahko en sam Bog, če je toliko verstev … Ko sem se res odprl Jezusu, ko sem začutil, da je Jezus resnično Bog, sem vedel, da moram najprej razčistiti nekaj stvari.
Proces razločevanja je najprej potekal v smislu razumskega pristopa, razmišljanja o vprašanjih, ki mi niso dala miru. To mi je pomagalo sprejeti krščanstvo kot nekaj, v čemer vidim resnico, ki mi pomaga živeti in odgovarja na moja hrepenenja. Preden sem zares sprejel klic za duhovništvo, sem postal resničen vernik. Počasi mi je postajalo jasno, da je, če je Jezus Bog, res realna možnost, da mene kliče v duhovništvo.
To ni bilo lahko, ker je treba s to odločitvijo spustiti veliko stvari. V tistem obdobju so bili zame zelo pomembni tudi pogovori z različnimi duhovniki, s katerimi sem se srečeval. To je trajalo slabi dve leti, nato pa sem vstopil v propedevtični letnik. Se pa takrat ta vprašanja niso zaključila – še vedno se prečiščujejo v meni.
Kaj je propedevtični letnik?
To je leto dodatnega umika, ko še ne študiraš teologije, a živiš na župniji in res vidiš, kaj dela duhovnik. Ker je tam več miru, se lažje utrdiš v tej odločitvi. Dobiš veliko izkušenj, red v molitvi … Tam nas je bilo pet fantov in voditelj Janez Kozinc (sedanji murskosoboški škof, op. ur.)
Se lahko ob takšni odločitvi pojavijo tudi težave? Ste sami morda izkusili kako oviro?
Največja težava je bil dvom, da je to res prava stvar. Spraševal sem se, ali bom zmogel živeti v celibatu, ali bom zmogel toliko javnega nastopanja. Kot duhovnik si lahko deležen pohval, pa tudi močnih kritik.
Ugotovil sem, da je najbolj pomembno to, koliko zaupam Bogu, da me bo vodil in mi pomagal. Odpoved temu svetu je sprva res težka, vendar ob okušanju in spoznavanju Božjih darov vedno bolj vidiš, da s tem ničesar ne izgubiš.
Verjetno si marsikdo težko predstavlja, kako je videti življenje bogoslovca.
Trenutno obiskujem 4. letnik študija teologije in sem na celoletni praksi na župniji Preska. S sobogoslovcem Juretom sva vključena v življenje župnije: učiva verouk, vsak ima eno skupino pri družinski katehezi, skavte, mladinsko skupino – različne pastoralne aktivnosti, na katere se morava tudi pripraviti.
Poleg tega velik del dneva vzame tudi študij na Teološki fakulteti. Letos res vidim, da manj kot imaš časa, več narediš. 😊 Seveda pa ohranjam povezanost z ostalimi bogoslovci – nekajkrat na teden skupaj kosimo, ravno smo imeli tudi miklavževanje, vsako leto imamo dve duhovni obnovi …
Kaj je pri življenju v skupnosti najtežje in kaj najlepše?
Najlepše je, da si lahko skupaj, lahko se medsebojno spodbujaš in si deliš lepe trenutke, najtežje pa je, da je treba, ker smo si zelo različni, kdaj v čem popustiti in poslušati drugega ter se mu prilagoditi.
Bili ste tudi v misijonih, obiskali ste Madagaskar. Kakšno sled je to pustilo v vas?
To je bila res bogata izkušnja. Šel sem s programom Pota za pet tednov. Najbolj mi ostaja ta drug svet, ki ga tam doživiš, ljudje in njihova preprostost, ki smo jo mi Evropejci nekam založili. 😊 Čeprav nimajo veliko materialnih dobrin in dejansko živijo v veliki revščini, jim človeškost ostaja. Dotaknila se me je njihova toplina, odprtost otrok, ki so tam tako veseli – pridejo k tebi, sprašujejo, kako ti je ime … Tam res doživiš revščino in to odpira oči. Dosti bolj razumem Petra Opeko in ostale misijonarje, ki govorijo o tem, kako velik problem je revščina.
Močno so me nagovorili misijonarji, še posebej Janez Krmelj – pri njem smo bili najdlje – ker ti ljudje pustijo vse, da gredo služit najbolj ubogim in oznanjat evangelij. Ne samo zato, da bi ga oznanjali, ampak ga vsak dan tudi ustvarjajo, ko pomagajo ljudem. S svojim delom jim vračajo dostojanstvo, v sebi nosijo temeljno spoštovanje do vsakega posameznika ne glede na to, ali je reven ali bogat. Krščanstvo tako počasi prežema družbo in spreminja pogled na človeka.
Kdaj se počutite Bogu najbližje? In še – ali je kdaj tudi težko? Kaj naredite takrat?
Trudim se zavedati, da je Bog ves čas blizu. Pri tem mi pomagata dnevna osebna molitev in obhajanje zakramentov. Od začetka si je kar težko vzeti pol ure na dan za tišino ob Božji besedi, ampak je to res ključno za duhovno življenje. Ko pride suša, poskušam biti pozoren na to, da ohranjam red. Največja napaka v takih trenutkih je, da nehaš moliti in iskati Boga, ker je potem samo še slabše.
Duhovništvo je predvsem služenje. Česa se pri svojem delu kot duhovnik najbolj veselite in česa vas je morda tudi strah?
Strah me je, ali bo to, kar sem, dovolj, ali bom uspel nagovoriti toliko različnih ljudi. Opažam, da včasih ne vem, kaj povedati nekomu, ki je v preizkušnji. To, kar nagovarja mene, ni nujno, da bo tudi drugega. Po drugi strani pa me ravno te skrbi vabijo, da jih predam Gospodu, da zaupam, da Sveti Duh lahko spregovori, če mu dam prostor.
Veselim se tega, da bom kot duhovnik lahko posredoval Božje življenje ljudem po zakramentih, jih spremljal na poti k Bogu. Ko služiš človeku, da se lahko zbliža z Bogom, lahko nastanejo res lepe zgodbe. Eno izmed velikih področij duhovniškega delovanja je tudi služenje ubogim, recimo brezdomcem ali ostarelim.
Vas je strah za prihodnost Cerkve? Katere spremembe prihajajo?
Ni me strah. Spomnim se vloga Mitje Markoviča, ki je v Niceji, kjer je bil pred 1700 leti koncil, videl, da so vsi kamni nekdaj veličastne Konstantinove bazilike pod vodo, Cerkev pa še vedno živi. Dogajajo se neke spremembe, določene stvari se bodo porušile, morda tudi celotni konstantinski ustroj Cerkve, a tisto, kar je resnično, bo ostalo – in to je veselo oznanilo o Kristusu, njegov evangelij.
