Pomagajte nam nadaljevati naše poslanstvo - še naprej bi radi na splet prinašali Lepo, Dobro, Resnično. Hvala za vaš dar.
Včasih grem spat z vso težo tega sveta. Družbena omrežja, internet in novice poskrbijo, da v moji zavesti ostajajo podobe strahu, nesreč, nasilja, nepravičnosti in nemoči. Trenutki, za katere v resnici nikoli ni bilo mišljeno, da bi jih videli vsi. Še manj, da bi se ob njih ustavili za nekaj sekund (povprečen čas ogleda videoposnetka na družbenem omrežju je okoli tri sekunde) in nato s prstom podrsali naprej.
Najverjetneje na recept, smešnico ali simpatičnega dojenčka oziroma hišnega ljubljenčka. Naši možgani, naša duša niso tako sprogramirani, da bi zmogli čustveni vrtiljak ob vseh teh podobah, ki so prek ekrana postale inventar naših domov, mi pa smo to sprejeli, celo potisnili v roke možganom, ki zmorejo še manj od naših, in se delamo, da je to normalno.
Nismo ustvarjeni za to, da vso to težo nosimo, da ob lastnih vsakdanjostih v naši zavesti živi še tisoče drugih stisk, tragedij in bolečin. To zmore samo On, na katerega sem, priznam, ob takih trenutkih tako zelo po človeško jezna. Zakaj to dopušča? Zanj vendar ni nič nemogoče!
Po drugi strani pa se je meni do nedavnega zdelo tako nemogoče karkoli spremeniti. S hvaležnostjo sem sprejemala svojo srečo, da sem bila rojena na pravem delu sveta v pravo družino, da je moje življenje tako, kot je, objemala svoje zdrave otroke in mislila, da je ta hvaležnost največ, kar lahko dam.
Potem pa, ko je nekega dne cmok v grlu postal prevelik in solz nisem mogla več preusmeriti na internetne smešnice ali nesmiselne dnevne dogodke, sem začela moliti, tiho in na skrivaj. Moliti za vse obupane matere, ki tega dne niso imele polnega hladilnika, iz katerega bi izbrale uravnotežen obrok za svojega otroka. Ali pa niso zmogle biti varno zatočišče zanj. Za vse matere, ki ne vedo, ali bo njihov otrok dočakal naslednje jutro. Za tiste, ki so svojega otroka že pokopale. Za tiste, ki se sprašujejo o smislu in pravici.
Molim, da lahko vsaj za nekaj minut v dnevu prevzamem nekaj njihove bolečine, jo občutim in darujem. Molim, da njihovo trpljenje ne bi bilo zaman. In molim, da bi čim več ljudi molilo zanje, jim s tem pomagalo nositi bolečino in se oziralo po poti miru. Bog lahko deluje kjerkoli, kjer ohranjamo živega duha. Najhujša posledica vseh tragedij namreč niso strah, smrt in sovraštvo. Najhujša posledica sta naša kolektivna otopelost in sposobnost, da se od vsega tega distanciramo.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
