Boga sem srečala pri jasnovidki

Na svet sem prijokala na Miklavža. Zanimivo, da sem vedno čutila neko povezanost s tem svetnikom, čeprav nisem verjela v svetnike. Mesec dni po rojstvu so me krstili, a le zaradi vztrajnosti obeh babic. Pri njiju sem se tudi naučila molitev sveti angel, to pa je bilo tudi vse, kar se mojega krščanstva tiče. Odraščala sem v brezbožnem času. Starši niso bili verni, pa sem neverna postala še jaz.

Kdor živi v Božji bližini od malega, si verjetno sploh ne more predstavljati, kakšno je življenje brez Boga. Ena velika samost, nezaupanje, strah, nesmisel. In ogromno razuma, ki ti govori, da obstaja samo ta svet, ta resničnost, ki jo lahko vidiš in otipaš.

V življenju brez Boga se človek odloča sam. Na podlagi svoje pameti, družbenih resnic, pričakovanj okolice ... In ko se človek odloča sam, sprejme veliko napačnih odločitev. Nekatere manjše, nekatere večje. In težje. Ki težijo srce. Srce pa boli, vedno bolj boli. Komu boš to povedal? Da bi vsaj malo olajšal svojo muko?

Že dalj časa sem nekaj iskala, a nisem vedela, kaj iščem. Boga nisem več zanikala, dopuščala sem možnost, da obstaja, ampak verjeti nisem mogla vanj, ne s tem razumom. Zato sem raziskovala družbeno bolj sprejemljive nadomestke – jogo, meditacijo, bioenergijo, budizem ... A praznina je bila vedno večja. In težja.

Potem mi je prijateljica povedala, da je bila pri jasnovidki. Ko mi je opisala svojo izkušnjo, sem vedela, da moram tudi jaz k njej. Da se bo tam zgodilo nekaj, zaradi česar moje življenje ne bo več isto. Bilo me je strah, ampak vedela sem, da moram iti.

Ne spomnim se več točno, kaj sva se pogovarjali o službi, možu, otrocih, o mojem poslanstvu. Natančno pa se spomnim, kako sem se izpovedala svojih dejanj, kako mi je bilo žal, kako sem hlipala, kako sem padla na kolena. V tistem trenutku sem začutila Božje odpuščanje in njegovo brezmejno ljubezen.

Vsa pretresena sem ponavljala: "Nisem vredna, nisem vredna …" V sebi sem zaslišala ljubeč odgovor: "Vredna si." Breme, ki sem ga nosila s seboj leta in leta, je padlo z mene in preplavilo me je neskončno olajšanje. V mojem srcu se je naselila neopisljiva ljubezen, ki se je širila navzven. Šele pozneje sem doumela, da je bil to Sveti Duh. S to ljubeznijo in občutkom, da moj prsni koš žari in seva navzven, sem hodila po svetu tri dni.

Bila sem neizmerno hvaležna. Da Bog je, da svet ni brez smisla, da nisem tako neskončno sama, ampak sem neskončno ljubljena. Da se je Ljubezen spustila v pekel in me od tam rešila. Po dolgem času sem se počutila lahka, svobodna, živa. Bog me je potegnil iz groba. Vse moje takratne molitve so se glasile: "Bog hvala, hvala, hvala, da si, hvala, hvala, hvala!"

V tem času sva šla z možem na izlet v Gradež. Iskala sva restavracijo, kjer bi lahko kósila. Nisem poznala Gradeža, tam sem bila prvič, a nekako sem čutila, da grem v pravo smer. S to gotovostjo sem pri šla po ozkih uličicah do trga, kjer se je prostor odprl. Zagledala sem domačo restavracijo, ki me je kar potegnila k sebi.

Sedla sva za mizo in se nekaj časa ukvarjala z naročilom hrane. Potem sem dvignila pogled nad moževo glavo. Tam je bila hiša z dolgočasno sivo fasado, na sredi pa je bil mozaik, ki je ves rdeč in zlat žarel v soncu. Na njem je bil upodobljen Jezus, ki je kazal na svoje srce, srce pa je žarelo, žarelo … Takrat je vsako celico mojega telesa napolnilo spoznanje, da je ljubezen, ki žari v mojem srcu, ista ljubezen, kot žari v Jezusovem srcu.

Tako me je Bog pripeljal do svojega Sina. Zato vem, da je Jezus resnica. Pa če me ima ves svet za noro. V svojem srcu imam njegov pečat, ki se ga ne da izbrisati.

Ko sva se vrnila domov, se je pojavilo vprašanje: "Kaj pa zdaj? Bog je. Kaj pa zdaj?" Vedela sem, da potrebujem duhovno vodstvo, zato sem se vrnila k jasnovidki po nasvet. Povabila me je v svojo skupino, za katero se je pozneje izkazalo, da je sekta. Ne bom rekla, da si želim, da se mi to ne bi zgodilo, saj je Bog tudi to obrnil na dobro in je bil to hitri tečaj za odpravo mojih dolgotrajnih navad in razvad.

A ko je Bog presodil, da je dovolj, je posredoval. Nekega dne sem omedlela. Kar tako, prvič v življenju. Udarila sem se v glavo in morala sem mirovati doma, brez zunanjih dejavnikov. Spet sva bila samo On in jaz. Vedno bolj razločno sem slišala Njegov glas, naj prekinem to pot.

Po odhodu iz skupine spet nisem vedela, kam naprej. Nekajkrat sem šla k maši. Pojma nisem imela, kaj naj delam, pa sem ponavljala za drugimi. Vstala sem, ko so vstali drugi, se pokrižala, ko so se pokrižali drugi, in šla po hostijo, ko so šli drugi. Slišala sem besede: "To je moje telo, to je kelih moje krvi …" Ampak to je bila katoliška cerkev, jaz pa sem bila polna predsodkov do inštitucije in duhovnikov.

Brskala sem po internetu in našla evangelijsko krščansko cerkev. Na njihovih srečanjih mi je bilo všeč, ker so veliko peli in slavili, hitro si se počutil del občestva, imeli so odlične razlage Svetega pisma, enkrat na mesec so delili razlomljen kruh in kozarčke z vinom. A nekaj je manjkalo. Sčasoma sem dojela, da uživajo kruh in vino samo kot spomin na Jezusa, ne kot njegovo telo in kri. Jaz pa sem se že "navlekla" na hostijo ...

Ko sem tudi od tam odšla, sem bila res na dnu. Kam naj grem zdaj? Nikogar več ni, samo Katoliška Cerkev mi še ostane. Tja pa res ne grem. Spet sem brskala po spletu in iskala duhovno vodenje. Eden od zadetkov je bil Ignacijev dom duhovnosti. Ampak to so vendar katoličani …

A stiska je bila tako velika, da sem poklicala in oseba na drugi strani je zaznala duhovno resnost situacije ter me že naslednji dan povabila na pogovor. Povedala sem ji svojo zgodbo in predlagala mi je, naj se udeležim katehumenata, opravim birmo, potem pa lahko še vedno rečem: "Katoličani, vi ga biksate!" To je bila zame sprejemljiva rešitev in tako se je začela moja pot k materi Cerkvi. K Cerkvi, ki jo je postavil Jezus. K Cerkvi, ki ga seveda tudi biksa, saj jo tvorimo ljudje. A to smo ljudje, ki se vsak dan znova trudimo slediti svojemu Učitelju in ga uzreti v očeh bratov in sester. In jih ljubiti kakor samega sebe. Tako sem srečala Boga pri jasnovidki. Ker je vedel, da me v cerkvi ne bo našel. Dokler jaz ne najdem Njega.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje, 6/2024.