Pomagajte nam nadaljevati naše poslanstvo - še naprej bi radi na splet prinašali Lepo, Dobro, Resnično. Hvala za vaš dar.
Svetost ni rezervirana zgolj za samostane ali prižnice. Po katoliškem izročilu je lahko tudi običajno delo — plačano ali neplačano — pot do Boga in skupnega dobrega. Katekizem to ubesedi na preprost način: "Delo časti Stvarnikove darove" in je lahko sredstvo posvečevanja (KKC 2427). Predstavljamo tri svetnike, katerih življenjepisi so večini bralcev zagotovo dobro znani.
Sv. Jožef — obrtnik
Preden Jezus stori kakršenkoli javni čudež, Ga evangelij postavi v delavnico. Sv. Jožefa se ne spominjamo po nagovorih, temveč po rednem delu — meril je in rezal ter popravljal polomljene stvari. Cerkev to celo izpostavi na praznik "sv. Jožefa delavca". Jožef kaže, da dostojanstvo ne izvira iz ugleda, temveč iz zvestobe. Preživljal je svojo družino, predajal znanje o svoji obrti in s tihim dostojanstvom počel tisto, kar je prav. Katekizem ugotavlja, da so Jezusova skrita leta v Nazaretu, ko se je ukvarjal z običajnim delom, pravzaprav že nauk (KKC 531). Če ste kdaj po večerji popravili vratni tečaj ali delali nadure, da so otroci imeli na voljo, kar potrebujejo, Jožefa zagotovo razumete.
Sv. Izidor kmet — dninar
Izidor, ki je umrl leta 1130, je svoje dneve preživljal kot poljedelec v bližini Madrida. Ni bil lastnik zemlje, temveč je delal za nekoga drugega. Med potjo na polje je molil, delil je hrano z lačnimi in skrbno opravljal svoje delo. Zgodbe o njem govorijo o angelih, ki so mu pomagali pri oranju — kar nam morda na tradicionalen način sporoča, kako je bila njegova prizadevnost podprta z milostjo. Izidor je zavetnik vseh, ki opravljajo delo z urno postavko, to opravljajo pošteno in brez pritoževanja služijo bližnjemu. V svetu, ki vrednost meri po nazivih, nam njegovo življenje sporoča: najpreprostejša delovna izmena lahko postane daritev, še posebej če smo prijazni do sodelavcev in svoje delo vidimo kot služenje.
Sv. Ivana Beretta Molla — zdravnica in mati
Ivana (1922–1962) je bila italijanska pediatrinja, ki je rada smučala, bila je navdušena nad modo in glasnimi družinskimi večerjami. Čez dan je skrbela za otroke v kliniki, ponoči pa je življenje usklajevala s svojim možem inženirjem in njuno rastočo družino. Med visoko tvegano nosečnostjo je Ivana sprejemala težke medicinske odločitve, pri tem pa jo vodila vest in tudi skrb tako za mater kot za otroka – ogrožena sta bila ona sama in njen dojenček. Umrla je kmalu po porodu in Cerkev jo časti kot pričo pogumne ljubezni. Toda njena vsakdanja svetost ni bila zgolj v končni odločitvi; najdemo jo tudi v dolgotrajnih bolnišničnih pregledih, v njeni znanstveni usposobljenosti, povezani z nežnostjo, in v vsakdanjem usklajevanju, ki ga poznajo mnogi starši. Ivana nam kaže, da strokovnost in svetost nista tekmici, temveč sta lahko soigralki.
Te tri poti — obrtništvo, rokodelstvo in medicina — nas spominjajo, da ima svetost pogosto podobo zanesljivosti, pristojnosti in velikodušnosti. Ne glede na to, ali sestavljate pogodbe, zlagate blago na police v veleblagovnici, kodirate programsko opremo, učite tretješolce ali skrbite za dom: vaše delo je pomembno. Cerkven pogled je širok: z delom "skrbimo zase in za svoje družine, služimo človeški skupnosti in sodelujemo pri odrešilnem delu". Za začetek ne potrebujete svetniškega sija. Potrebujete zadolžitev, bližnjega, ki mu boste služili, in milost, da jutri začnete znova.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.
Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
