5 načinov, s katerimi boste pokvarili dan svojemu zakoncu

Nekatere dneve že začnemo z občutkom, da bo težko. Tudi trenutno obdobje včasih spodbuja melanholijo, črnogledost in celo tesnobo. Nič ni narobe, a vse je težko. Glava je polna, telo je počasno, občutki pa megleni. Vsakdanji pogovori hitro postanejo nesporazum, tišina ni več varna, prijaznost se zdi napor. Ko padeva v ta tok, pogosto ne opaziva, da si nevede kvariva dan – vsak zase in drug drugemu.

Ljudje imamo naravno težnjo, da iščemo nevarnosti. To je bila nekoč koristna lastnost za preživetje. Danes pa pogosto pomeni, da najprej opazimo, kaj manjka, kaj ni bilo narejeno, kaj je šlo narobe.

Če dan začneva z nestrpno opombo, popravljanjem ali z očitkom – tudi če v hecu –, ustvariva med nama napetost. Namesto da bi dan začela s povezanostjo in optimizmom, stopiva v vlogo tečnobe ali žrtve. In to naju oddalji. Odnos brez prijaznosti je kot hiša brez ogrevanja.

Darilo: Dogovoriva se, da si zjutraj podariva trenutke povezanosti ali vsaj gesto nežnosti. Samo midva. "Hvala, ker si." "Komaj čakam, da te objamem, ko prideš domov." Ali pa samo mala pozornost, kratka kava, poljub, molitev, lepa misel. Če greva od doma povezana, bo ves dan lepši.

Ko se začneva primerjati s sodelavci, sosedi, prijatelji, znanci, kje so bili, kaj imajo in kakšni so, takrat si delava škodo. Primerjanje vedno zmanjša vrednost vsega tega, kar že imava in sva. Prinese slabe občutke, zoži najin pogled in spodbuja obup ali pa nezdravo tekmovalnost. Pozabiva na to, kar sva že ustvarila, kar naju povezuje, kar je samo najino. In takrat ni več prostora za hvaležnost, samo še za razočaranje. A najin odnos ni tekmovanje, je zavetje.

Darilo: Lahko si napiševa seznam vrednot, ki jih želiva živeti. Ali pa napiševa vizijo najinega odnosa. Nekaj, kar nama pomaga, da ne izgubiva realne slike, kje sva, kaj nama je zares pomembno in kam si v resnici želiva.

Ko pridejo slabi občutki – žalost, tesnoba, praznina, hitro pomisliva, da je nekaj narobe. Želiva jih popraviti, se jih znebiti, analizirati. V resnici pa so občutki samo obiski, ki pridejo in gredo. Ne pomenijo, da z nama nekaj ni v redu. Le življenje teče. In najbrž potrebujeva stik, počitek ali pa globlji pogled. Včasih je najlepše darilo, da drug drugega slišiva, ne da bi popravljala. Da si rečeva: "Tudi to bo minilo. In jaz sem tukaj." Ravno v teh trenutkih se pogosto rodi največ bližine.

Darilo: Dogovoriva se za pogovor ob čaju ali na sprehodu. V miru si poveva, kako se počutiva, kaj je težko in kakšne so skrbi. Pogosto ne bova potrebovala nasvetov in rešitev. Samo ustvariva prostor, kjer so občutki lahko, kar so. Brez razlage. In to postane prostor zaupanja in moči za naslednji korak.

Ena nepremišljena beseda, napačen ton ali samo utrujen obraz … in že se v notranjosti oglasi alarm: "Spet jaz. Spet sem nekaj naredil narobe." A v večini primerov sploh ne gre za naju – gre za stres, utrujenost, skrbi. Ko to začneva jemati osebno, se dan nehote prelomi v smer, ki je nihče od naju ni želel.

Darilo: Uvedeva drobno prakso: "Dih – pavza – preveri." Namesto da padeš v svoje razlage, preveri: "Zdi se mi, da nekaj ni v redu. Se motim? Je razlog med nama? Lahko poveš, ali potrebuješ mir?" Namesto umika ali napada dodava mehkobo.

Zdi se, da bo lažje, če ne rečem nič. Da bo minilo. A vsakič, ko pogoltnem besedo, ko ne povem, kaj potrebujem, se v meni nekaj zapre. Drug drugega ne moreva podpreti, če ne veva, kaj se dogaja. Odlagava priložnosti in počasi naloživa neizrečeno med nama. Tako se rojeva osamljenost. Ustvarjanje prostora za to ni šibkost – je odgovornost.

Darilo: Redno (morda vsakodnevno) najdeva čas za hvaležnost in lahko si izmenjava tudi, kaj je bilo težko. Narediva spisek tem za pogovor, vprašanj in dilem. In se dogovoriva, kdaj se bova tega lotila. Vsak uspešen tim ima redne sestanke. In midva sva najpomembnejši tim.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.