Na Mirenskem Gradu imajo že dvajset let vsako prvo nedeljo v mesecu mašo za mlade, ki je z leti prerasla v mašo za mlade in družine. Za skupnost mladih iz bližnje in daljne okolice, ki jo je zbral lazarist Peter Žakelj, je Grad postal kraj druženja in povezovanja. Pri mašah še danes sodelujejo kot glasbena skupina. Tu so se spletla številna prijateljstva, mnoga pa so prerasla v zakonske skupnosti. Med njimi sta tudi Eva in Danijel Olivo, ki sta poročena že 16 let ter starša Mihaeli in Klari.
Vajini začetki segajo v začetek srečevanja mladih na Mirenskem Gradu, del te skupnosti ostajata tudi kot družina. Kaj vama pomenijo ta srečevanja?
EVA: Zame je to prostor, kjer smo s sebi enakimi. Z nekom, ki deli enake želje, hrepenenja, vrednote, ki si prizadeva za življenje po evangeliju. Seveda, kot povsod, ni idile, skupaj smo v veselju in problemih. Zasluga za to, da je to mogoče, pa gre Petru (Žaklju, op. a.) in Skupnosti Betlehem, ki skrbita za nas.
DANIJEL: Največ pomeni to, da smo sprejeti. Ko smo začeli spremljati maše pred 20 leti, sem znal le nekaj akordov na kitari, a sem vseeno imel priložnost igrati. Skupaj smo se mučili, da bi se prebili skozi pesmi, potem pa smo v tem rasli in zdaj lahko učimo druge.
EVA: Nihče od nas ni profesionalni glasbenik, a naš cilj je nagovarjati prisotne s pesmijo, sporočati, kar pojemo. In zelo dragoceno je, da smo v glasbeni skupini lahko vsi – naši otroci, mladi, starši in tudi starejši.
Kaj pa vama pomeni sama skupnost?
EVA: Ne predstavljam si življenja brez opore te skupnosti. Je pa res, da ti sčasoma postane samoumevno, da vse to imaš. Zato so priložnosti, kot je bila ta obletnica, kot opomnik, da se ustaviš in to ozavestiš. Jubilej nam je dal misliti, koliko blagoslova smo deležni.
V življenju, v zakonu, v vzgoji, pa tudi s samim seboj je ogromno izzivov in potrebuješ neko zaslombo. Koliko težav sem imela sama s seboj v srednješolskih letih, v tej skupnosti pa sem vse od 20. leta dalje imela oporo – najprej v študentski, nato zakonski skupini, na duhovnih vajah, zdaj na duhovnih obnovah. Tu imaš priložnost spoznati sebe, da potem lahko gradiš odnose z drugimi.
Kako pa je vama, dekleti, všeč na mašah na Mirenskem Gradu?
MIHAELA: Meni je lepo, ko imamo vaje, skupaj pojemo, in če nam uspe še lepo zapeti, je sploh lep občutek. In ko se po maši ustavimo in s prijatelji poklepetamo. Tam imava najbližje prijatelje, s katerimi se poznamo že od rojstva.
KLARA: Meni je všeč, ker razumem Petrove pridige. Ko gremo kam drugam k maši, jih velikokrat ne razumem.
DANIJEL: Te pridige so zelo konkretne in življenjske.
EVA: Objavljene so tudi na forumu Mirenskega Grada v obliki besedila in zvočnega posnetka. Ob temi nedeljskega evangelija in pridige potem vsak teden tudi ena od naših družin pripravi spodbudo za pogovor, da se ob slišanem v krogu družine pogovorimo in se potem čez teden trudimo po tem živeti. Tudi ta spodbuda je objavljena na forumu in na voljo vsakomur.
Kako se spominjata prvih skupnih začetkov?
EVA: Zanimivo mi je, da te Bog lahko usliši tudi v zelo "otroških" prošnjah. Na Grad sem prišla z mladinsko skupino iz Šempetra, da bi sooblikovali eno prvih mladinskih maš. Tam je bil že bend, v katerem je Danijel igral kitaro. Spomnim se tega trenutka, ko se je, kot je omenil, trudil z akordi. Že na prvi pogled mi je bil simpatičen in mil fant, prešinila me je prošnja: "Bog, prosim, da bi bil ta fant enkrat moj." In se je zgodilo.
DANIJEL: No, jaz nje nisem takoj opazil. Me je pa čez čas pritegnila s svojo mirnostjo. Vedno bolj mi je bila zanimiva in sva se počasi začela spoznavati.
Kako pomembno vama je bilo, preden sta se spoznala, da bi bil vajin življenjski sopotnik veren?
DANIJEL: Meni je bilo kar logično, da bom imel punco iz krogov, kjer delimo iste vrednote. Oba sva izhajala iz prostovoljstva, vedno sva bila aktivna na različnih področjih. Jaz kot ministrant, spremljevalec otrok na mednarodnih taborih CISV (za mir in proti rasizmu), kasneje kot skavt. Gibaš se v takih krogih, to je tvoj način življenja in niti posebno ne razmišljaš o tem.
EVA: Vedno sem si želela, da bi imela nekoga, s katerim bi lahko bila animatorja na oratoriju ali del mladinske skupine ... Zelo sem bila hvaležna, ko sem našla to skupnost in Danijela, ki mu je bilo vse to enako pomembno.
Zdaj skupaj rasteta že več kot 16 let. Omenila sta, da graditi zakon ni enostavno. Kje vidita izzive in kako jih premagujeta?
EVA: Največja umetnost v zakonu je priznati si težave in o njih govoriti. Ena takih je pri nas, da jaz rada potegnem v službi in ne znam priti točno domov, mene pa Danijel razjezi, kadar smo skupaj in brska po telefonu. To rešujemo tako, da se kregamo, opominjamo in vedno znova verjamemo, da drugi lahko spremeni neko vedenje, ki ni dobro zanj in za družino. Je pa po vseh teh letih še vedno največji izziv redno govoriti o čustvih. Veva, da je pomembno, a nama velikokrat ne gre. Včasih težko sprejmem, da pogovor med nama ne steče, težko sem potrpežljiva in ljubeče vztrajna.
DANIJEL: Žena mora biti potrpežljiva, mož pa ne sme imeti besed na recept. (smeh) Ko pride nesoglasje, zagotovo potrebujem več časa, da zavrtim kolesje. Nama pa veliko pomeni skupnost, zakonska skupina, kjer si stvari podelimo z drugimi zakonci, in pa to, da imava vedno odprta vrata za pogovor pri Petru.
EVA: Peter je naš družinski terapevt ne le takrat, ko se zatakne, tudi sicer gremo k njemu po nasvet. Poleg tega je naš spovednik. O sočutnih odnosih se ogromno naučim tudi ob svojih sodelavkah, ki so mi najboljši tim. Takšna opora je neprecenljiva.
Mirenski Grad je nekako vaš drugi dom, tam sta oba zaposlena. Kakšno je vajino delo?
DANIJEL: Začel sem prostovoljno, ko sem čez poletje vskočil pri nekem nedokončanem projektu. Zdaj sem zaposlen pri samostanu lazaristov, kjer delam s fanti (brezdomci). Skupaj obdelujemo njivo, vrt, sadovnjak, tri rastlinjake, skrbimo za domače živali, obnavljamo stavbe in urejamo okolico. Naša naloga je, da fantom priskrbimo delo in skupaj z njimi delamo. Prostovoljsko pa sodelujem pri poučevanju glasbe (učim kitaro), koordiniram tudi skupino fotografov, ki ustvarja Vincencijev koledar.
Je pa po vseh teh letih še vedno največji izziv redno govoriti o čustvih. Veva, da je pomembno, a nama velikokrat ne gre. Včasih težko sprejmem, da pogovor med nama ne steče, težko sem potrpežljiva in ljubeče vztrajna.
EVA: Jaz delam v centru za družine, imamo različne programe za otroke, mlade in družine ter posameznike. Tri zaposlene skrbimo za učno in osebno pomoč za otroke s težavami v šoli. Progam nudi celostno podporo otrokom pri izzivih odraščanja in izgradnji osebnosti. Veliko poudarka dajemo reševanju težav s pogovorom. Med drugim pa se otroci pri nas lahko učijo tudi različnih veščin za življenje, začnemo z zelo preprostimi stvarmi, kot so pometanje, pomivanje posode, zlaganje prtičkov, pripravljanje malice ... Otroci žal nimajo več stika z delom in so tako prikrajšani za pomembne izkušnje in spoznanja. Med počitnicami imamo počitniško varstvo in tudi tu je pomemben poudarek na skupnem delu. Center nudi tudi svetovalne pogovore, skupine in vikende za mlade, skupine za zakonce in starše ipd. V oporo želi biti vsem, ki to potrebujejo.
Oba sta zrasla v prostovoljstvu, ki se zdaj še vedno prepleta z vajino zaposlitvijo. Ali v to vključujeta tudi vajini hčeri?
EVA: Mihaela je bila nekaj let prostovoljka pri učni pomoči, letos pa pomaga pri poučevanju klavirja. Klara se zaenkrat vključuje, ko se aktivnostim pridružimo kot družina (npr. pri akciji prodaje Vincencijevega koledarja po župnijah ali pri pomoči v zakulisju oratorija). To je naš način življenja in več dobimo, kot damo. Prostovoljstvo je velik dar in vsakogar bi spodbudila, da se vključi. V Društvu prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote bomo veseli vseh rok, ki bi pomagale brezdomcem v Ljubljani ali Novi Gorici oz. otrokom pri učni pomoči v živo ali na daljavo.
Kako se tak način življenja zrcali v vzgoji?
DANIJEL: Otrok zna prek tega videti stiske drugega, se vanj vživeti. In potem lahko vidi realno življenje v družbi in med sovrstniki. Da ni le v mehurčku življenja svoje družine.
EVA: Dejstvo je, da nam nič ne manjka, vsi smo zdravi, dekletoma gre dobro, in če bi živeli samo to, bi bili dekleti prikrajšani za širino, sočutje, čut za bližnjega. Ko ti gre vse dobro, si sam sebi zadosti in te drugo ne zanima. Ne predstavljam si, da svojih talentov in darov ne bi delili z drugimi.
DANIJEL: In da znaš stopiti iz cone udobja.
EVA: Spominjam se, kako me je bilo strah ob prvih stikih z brezdomci, na daleč sem se jih izogibala. Ko pa sem tedensko prihajala v naš dnevni center za brezdomce v Ljubljani, sem spoznala, da je v ozadju ogromno bolečine, da so to zelo ranjeni, zavrženi ljudje, ki jih nihče ni imel rad in jih spodbujal. Rada bi, da otroci tudi to razumejo in znajo to preslikati v svoje okolje, da bi znali videti sošolce, prijatelje v stiski.
Kako pa vaju izgrajuje skrb za šibkejše, uboge?
EVA: Predvsem postaneš bolj človek.
DANIJEL: In tudi nase gledaš drugače, hitreje prepoznaš svoje rane in s tem dobiš občutek, da drugega lahko razumeš. V resnici smo vsi enaki, vsi se borimo z enakimi slabostmi. Razlika je le v statusu, ki pa izvira iz štartne pozicije, na kateri smo se rodili.
Intervju je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
