“Jaz imam pa dedkov stari telefon”

Precej pogosto se zgodi, da si starši ali stari starši kupimo nov, zmogljivejši telefon, ko je naš stari sicer še uporaben in delujoč, vendar nekoliko bolj počasen, kakšne aplikacije ne delujejo dobro, nam včasih preprosto "zmrzne" ali kaj podobnega. Ni več za vsakdanjo uporabo, vendar nam ga je škoda zavreči, zato ga od nas "podedujejo" naši otroci ali vnuki. Kakšne so prednosti in pasti te prakse?

Zagotovo je pozitivno, da telefona, ko ga ne potrebujemo več, ne zavržemo, temveč damo v vnovično uporabo. Tako prihranimo denar, pa tudi bolje je za okolje. Ob misli, da se cene novih pametnih telefonov začnejo pri 700 evrih in če je otrok v družini veliko, je telefon iz druge roke pametna odločitev tudi z vidika prihranka.

Vse aplikacije na že zastarelem ne bodo tekle tako gladko kot na novem – to bi morda kdo uvrstil med slabosti. A če pogledamo s pozitivne plati, je to lahko dodatna pomoč pri odvračanju otroka od čezmerne uporabe.

Prav slednje pa je lahko po drugi strani tudi slaba lastnost dedovanja starih telefonov – zaradi zastarele programske opreme lahko ne prejemajo več varnostnih posodobitev, kar pomeni večjo izpostavljenost virusom, zlonamernim aplikacijam ali kraji podatkov. Hkrati morda na njih ne delujejo aktualne različice programov za starševski nadzor.

Predvsem pa so telefoni, ki so jih prej uporabljali odrasli, tudi polni vsebin za odrasle – sporočil med starši, ki jih otroku verjetno nikdar ne bi dali v branje, pa tudi dialogov med drugimi odraslimi osebami v vašem življenju – sorodniki, prijatelji, učitelji, trenerji ... Poleg tega je star telefon poln fotografij in videov, ki morda niso vsi za otroške oči. Morda so tovrstne vsebine tudi med zapiski ali zvočnimi posnetki. Pomisliti morate tudi na vsa shranjena gesla, ki omogočajo dostope do aplikacij, elektronske pošte, omrežij, spletne banke ... in celo na zgodovino v svojem brskalniku. Otrok lahko z dostopom do teh podatkov na spletu prevzame digitalno identiteto odraslega, kar vpliva na njegov algoritem in vsebine, ki so mu dostopne.

Tretja slaba stran podedovanih telefonov pa je šibka baterija – garancija teh običajno traja dve leti. Izdelane so tako, da po preteku tega obdobja njihova moč strmo upada. Posledično bo otrok moral star telefon pogosteje polniti, lahko se celo zgodi, da ne bo imel baterije ravno takrat, ko bo telefon najbolj potreboval.

Če začnemo pri zadnjem naštetem problemu – lahko namesto v povsem nov telefon investiramo v novo baterijo. Morda boste potrebovali pomoč serviserja, da jo vstavi, saj ohišja večine pametnih telefonov ni tako enostavno odpreti in razstaviti.

Preden daste otroku telefon v roke, se odjavite iz vseh profilov in počistite spomin brskalnika, izbrišite sprejete piškotke in odstranite aplikacije.

Najbolj ključno je, da telefon, ki ga je prej uporabljal starejši sorodnik, zares dobro očistite podatkov. Najvarnejša rešitev je, da v nastavitvah poiščete funkcijo "resetiraj" oziroma "vrni na tovarniške nastavitve".

Nato telefon povežite s starševskim nadzorom. In preverite, ali ta tudi na starem telefonu ustrezno deluje.

Ob tem se moramo zavedati tudi, da so otroci lahko zelo iznajdljivi in so glede tehnologije marsikdaj korak pred staršem. Najbolj zanesljivo je, če se z otrokom dogovorite, v kolikšni meri in kako pogosto boste njegovo uporabo telefona pregledali tudi po starem – torej da ga boste vzeli v roke, preverili čas uporabe in morda odprli kakšno aplikacijo ali dve.

Če noben družinski član ravno ne menjava telefona, še vedno lahko kupimo rabljen telefon. So občutno cenejši, a se moramo tudi pri njih držati vseh varnostnih priporočil – preden ga damo otroku v roke, preverimo, ali je zgodovina prejšnjega uporabnika dobro počiščena, in namestimo starševski nadzor. Najbolj varen je nakup pri pooblaščenih prodajalcih, ki ponujajo obnovljene rabljene telefone, ki so že počiščeni in vrnjeni na tovarniške nastavitve.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.