Z božično kuharsko knjigo se je poklonila štirim generacijam svoje družine

Lucija Golobič je žena in mamica petletni Mii in leto in pol staremu Niku. Je magistra farmacije, ki pa je pred leti delo v lekarni zamenjala za pot samostojne podjetnice. Ker že od nekdaj rada ustvarja in peče, se ji je prav v tistem obdobju porodila ideja, da bi vse recepte, ki so jo navdušili, združila v kuharsko knjigo.

Nastala je knjiga sladkih receptov z naslovom Za božič k babici, ki v štirih glavnih poglavjih zajema avtoričino družinsko sladko kulinarično tradicijo: od babičine potice, maminih mandljevih polmesecev, avtoričinih lučk in mini pit do sladkega packanja z najmlajšimi. 

Za uvod v prijeten pogovor z energično in komunikativno sogovornico pa še simpatična zgodba o tem, kako je spoznala svojega moža:

"Moža sem spoznala na veselici na Radovici v Beli krajni, kjer je igral harmoniko v ansamblu Vasovalci. Lokalni fantje so bili malce preveč vsiljivi in še preden sva se zares poznala, je na mikrofon rekel, da bodo naslednjo skladbo zaigrali za njegovo punco, in nas s prijateljicami pozval, da pridemo plesati pod oder … pa sem ga držala za besedo." 🙂

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva je zame ali tak, da uspem vstati prva, si skuhati kavo in jo v jutranjem miru spiti, ali pa da vstanemo vsi in je še tako zgodaj, da s hčerko ujameva sončni vzhod. Hčerko zelo navdušuje jutranje ali večerno s soncem obarvano nebo in je zelo lepo začeti dan s takim otroškim navdušenjem in občudovanjem jutranjih lepot narave. Da uspem vstati sama, je res redko, saj mi ponavadi takoj sledijo male ali malce večje otroške nogice, ker pa otroka vstajata zelo zgodaj, sončni vzhod ujamemo kar pogosto.

2.  Biti urejena je za vas pomembno, ker …
... se najbolje počutim v svoji koži, ko sem urejena. S tem izkažem spoštovanje do sebe in ljudi okoli sebe.

3. Materinstvo je najlepša vloga, ker …
... so otroci neverjetni in biti del tega je zame največji blagoslov. Vsak iz svoje primarne družine prinese svojo zgodbo. Velikokrat se spomnim, da je moja mami rekla, da čeprav je prišla kakšna preizkušnja, se je odločila, da se bomo doma imeli dobro. In to je res nekaj, kar si želim nadaljevati in vpeljati tudi v naš vsakdan. Igrivo, sproščeno, domače vzdušje, ko stopimo skozi vrata našega doma.

Včasih uspe bolje, včasih tudi to predstavlja izziv – vendar ponavadi vsa napetost, ki jo kdaj čutimo doma, kar izpuhti, ko prižgemo glasbo in začnemo skakati in plesati. Otroka se začneta smejati, vse postane lažje in izzivi oziroma vsaj pogled nanje se malce zmanjšajo.

4. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Mož ima zelo dinamično službo s kar nekaj skoki v tujino, zato je zelo pomembno, da čas, ko smo skupaj, zares preživimo skupaj. Opazila sva, da sva kar hitro cel dan, nekaj zaporednih dni, preživela, ne da bi se zares videla, pogovarjala le midva, se malce ustavila. Tako sva potem sklenila, da zjutraj skupaj odpeljeva oba otroka v vrtec in sva na poti domov lahko vsaj nekaj minut sama v avtu, uskladiva urnike, se pogovoriva nujne stvari, pa še jutranja gneča po ljubljanski obvoznici ni tako nadležna, če jo preživiva skupaj. 🙂

5. Izkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Najbolj sem hvaležna sama sebi, da sem zbrala pogum in kmalu po prvi porodniški dala odpoved v lekarni. To je bila zame kar neverjetna odločitev – sem človek zelo "po pravilih". To pa je bil skok iz cone udobja, pa čeprav sem vedela, da je skok v pravo smer, odločitev vseeno ni bila enostavna.

Takrat sem brez neke karierne vizije takoj odprla espe in zelo kmalu se je rodila ideja o kuharski knjigi. Ta izkušnja me je nekako utrdila, saj med ljudmi okoli mene ni bilo in kdaj še vedno ni lahko najti razumevanja za drugačen način življenja. Obenem pa se zavedam, da je to velik blagoslov, da lahko živim življenje, ki ga živim.

6. Od kod vaša ljubezen za ustvarjanje v kuhinji?
Ljubezen do peke je pri nas v družini kar tradicionalno šla iz roda v rod – babica je vedno pekla potice, moja mama torte in piškote, jaz pa sem jima v otroštvu z veseljem pomagala. Med študijem sem pogosto pekla in se sproščala med zahtevnimi izpiti in kolokviji.

Ko pa sem nastopila prvo porodniško, sem se lotila tudi bolj modernih sladic, preizkusila nove tehnike in nove recepte. Med drugo porodniško pa sva s hčerko Mio v kuhinji veliko ustvarjali skupaj – tako sva ustvarili tudi mini kuharsko knjigico za bratca Nika – vsak mesec sva za njegovo obmesečnico spekli eno sladico, ga fotografirali in zapisali recept. Sicer je knjigica še v izdelavi – tako je to potem, ko imaš otroke – če ne narediš takoj, se tedni, meseci in leta kar obrnejo. Morda jo pa dobi za 18. rojstni dan. 😊

7. Kaj je botrovalo temu, da je vaša ljubezen do peke "prerasla" v kuharsko knjigo Za božič k babici?
To je zagotovo "potica babi Lube". Odkar pomnim, je babica (ki ji ni ime Luba, za simpatičen izvor imena/vzdevka babi Luba boste morali pokukati kar v knjigo 🙂) za vsak božič, veliko noč ali poseben praznik (poroka, krst …) pekla potice. Pa ne eno ali par, ampak par deset potic. Podarila jih je vsem poznanim, od družinskih članov do zdravnika in župnika.

Zelo sem si želela, da bi me naučila, kako ji to uspeva, zato sem se pred enim od božičev najavila, da pridem k njej na tečaj. Skrbno sem si zapisala vse sestavine, nasvete in dedkove hudomušne in navihane komentarje o tem, da je valjar simbol ženske prevlade v kuhinji. 🙂

Najprej je bila ideja, da kot fotoknjigo naredim le potice in še nekaj družinskih receptov, ko pa sem to naredila, sem ugotovila, da me to zares zelo veseli. Peka, pisanje receptov, fotografiranje, oblikovanje. Zato sem najprej šla še na fotografski tečaj k takrat Neži Lajevec, zdaj Cerkovnik, ki je nato tudi oblikovala kuharsko knjigo.

Nato sem otroško sobo spremenila v mini improviziran fotostudio, zbrala vse družinske in lastne recepte, nekaj jih ustvarila na novo, in se lotila peke in fotografiranja. Že na fakulteti so se mi sošolci in sošolke smejale, ker sem magistrsko nalogo pisala na roke, s knjigo pa ni bilo nič drugače.

Vse recepte sem najprej zbrala v zvezku, nato vse pretipkala, uredila fotografije in poslala Neži v obdelavo. Občutek, ko sem v rokah prvič držala svojo knjigo, je bil zares nekaj posebnega. Verjetno je bilo nekaj posebnega tudi za moža, ki je vse tiskane izvode knjige moral znesti v stanovanje v 4. nadstropje brez dvigala. 🙂

8. Še posebej v prazničnem času želijo pri peki pogosto sodelovati tudi naši najmlajši. Imate kak nasvet, kako se lotiti skupnega ustvarjanja?
Meni se zdi najboljši pogled na peko z otroki ravno to, da gre tu za peko z otroki. Če želimo butične piškote/sladice, jih bomo spekli sami ali pa še bolje – kupili v butični slaščičarni. Če pa želimo igrivo dejavnost z otroki, bomo zanemarili potreseno moko po tleh in po pultu, piškote nepravilnih oblik, uporabo mnogo preveč mrvic in posipov. In bomo pustili otrokom, da so otroci, da raziskujejo, se učijo, uživajo in se čudijo, kako je iz nekaj osnovnih sestavin nastala torta, potica ali pa piškoti. In bomo istočasno spekli piškote in ustvarili nepozabne spomine.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Tudi to bo minilo. Potem ponavadi prižgemo glasbo … 🙂

10. Biti ženska je lepo, ker …
... lahko dajemo življenje. Življenje v pravem pomenu besede – v sebi nosimo otroke – pa tudi življenje v prenesenem pomenu – hišo spremenimo v dom.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.