"Žiga je sinonim za prijaznost, dobrosrčnost, vedoželjnost in radoživost. V prvi vrsti pa je predan mož in oče," so o današnjem gostu Moških skrivnosti Žigu Berložniku zelo posrečeno zapisali na spletni strani Pastoralne zveze Slovenj Gradec, s katero je tesno povezan, saj je trdno prepričan: "Kristjani lahko preživimo samo kot skupnost in ne kot posamezniki, zato je povezovanje v Ljubezni res ključno za naš in človeški obstoj." Preberite njegov sprehod skozi blagoslove, izzive in preizkušnje življenja.
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Trenutno se ravno zaključuje eno res dinamično obdobje gradnje hiše; gradnjo smo začeli skoraj sočasno s prijetno novico, da se nam bo družina povečala za še enega člana, zato je bilo to obdobje res izjemno naporno, tako organizacijsko kot tudi čustveno, duhovno. Sem eden tistih srečnežev, ki res z užitkom hodimo v službo. Petje v zboru Slovenske filharmonije mi je od nekdaj bilo kot sanjska služba, daleč od tega, da bi bila popolna, mi je pa za zdaj temu najboljši približek. Ker so lahko urniki glasbenikov precej živahni, nam to pogosto kroji družinske urnike.
Zaradi vsega tega sva z ženo uvedla četrtkove večere za naju, ni nujno zmenek, zadostuje čaj na kavču z iskrenim pogovorom, ki odstopa od dnevnih pogovorov, ki so pretežno namenjeni organizaciji otroških dejavnosti ter koordinaciji dela z urejanjem okolice hiše. Čas zase pa imam zjutraj, ko moje punce še spijo. Dan začnem s hvalnicami prek Zooma z mojo Exodus90 bratovščino in nadaljujem z osebno molitvijo. Dragocen čas dneva, za katerega sem zelo hvaležen.
Razkrijte nam, na kako neverjeten način sta se spoznala z ženo. 😊 In kako je znanstvo raslo do zakona.
V bistvu je prav neverjetno, kako pozno sva se z Janjo spoznala. Najina dedka sta delala v železarni za istim strojem, očeta sta bila sošolca od vrtca do konca fakultete. Midva sva se pa spoznala šele v srednji šoli na debatnem krožku, kjer sva nekega dne na poti "domov" ugotovila, da greva oba še na mladinski verouk.
Ker je žena malo starejša od mene in sva se spoznala, ko sem bil jaz "fazan" in ona maturantka, so se najine poti za nekaj časa razšle in se ponovno združile, ko sva se oba prijavila za novo leto na taizejsko srečanje v Parizu. Prav zabava me, ko se spomnim, da sva bila pri večerni molitvi naslonjena s hrbtom drug na drugega in molila, da nama Gospod da na pot res finega zakonca.
No, naslednjič sva se srečala na Valentinovem plesu in imela prvi zmenek na veliko noč. Res, začetki, polni zanimivih "naključij". Na devet let podlage pa sva potem končno postala mož in žena.
Pravite, da na svoji duhovni poti niste imeli opore staršev, v smislu, da bi z vama s sestro hodili v cerkev. Kako ste našli moč in motivacijo, da po birmi niste "pobegnili" iz nje?
Moja primarna družina mi je nudila mnogo čudovitega, res sem hvaležen za svoje starše, sestro. Dali so mi trdne temelje, na katerih lahko danes sam gradim svojo družino. Glede duhovnosti pa drži, ne spomnim se, da bi s starši kadarkoli skupaj molili. Ker žive vere kot otrok nisem nikoli doživel, bi bilo čisto naravno pričakovati, da po birmi dobim fino darilo in poberem šila in kopita iz Cerkve. No, pa je imel Sveti Duh druge načrte z menoj. Po birmi mi je zelo spodnesel tla pod nogami. Kar nekaj mladih nas je takrat nadaljevalo z mladinskim veroukom. Sicer sem se potem malo oddaljil, vendar sem, ko sva se z ženo ustalila v Slovenj Gradcu, znova zaslišal, da me Gospod vabi k služenju. In od takrat sva bila z ženo deležna res mnogih blagoslovov.
Kako vero predajate naprej?
Oba z ženo sva aktivna pri Pastir.si oz. v Pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec, med drugim tudi pri družinski katehezi. Tam sva dobila kar nekaj zelo dragocenih usmeritev, kako vero vpeljati v družinsko življenje. Podelitve ostalih staršev, ki jim je vera od nekdaj del vsakdana, nam dostikrat družinsko pot malo bolj naravnajo na smer z oznako Jezus Kristus. V smislu evangelizacije pa vero predajam v tečajih Alfa, kjer občasno sodelujem.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Sem član moške skupine Exodus90, januarja bomo dopolnili šest let. Fantje so postali tako rekoč moje glavno jedro duhovne rasti, pozneje tudi moja glavna družba. Redno se dobivamo na tedenskih srečanjih, del skupine pa še zjutraj ob 5.30 na Zoomu pri hvalnicah. Odlična popotnica za začetek dneva.
Nato preberem dnevno katehezo, aktualne vaje s spremljajočo Božjo besedo. Poleg tega si čez leto privoščim kak duhovni odmik, kakšno romanje (bolj duhovno in manj turistično). Že kar nekaj časa me kličejo duhovne vaje v tišini.
Vir duhovne hrane so mi tudi slavilni večeri. Formirali smo ekipo glasbenikov, s katerimi mesečno prirejamo slavilne večere. Saj veste: kdor poje, dvakrat moli. 😉
Za klene fante in gospode
Kako je pravnik postal poklicni pevec? Je to vaša sanjska služba? Povejte nam, kaj pa morda ni tako bleščeče, kot se zdi na prvi pogled.
Zbor Slovenske filharmonije sem vedno videl kot nekaj meni nedosegljivega. Ker je bila to res edina služba, ki bi me kot glasbenika veselila, možnosti, da postanem redni član, pa zanemarljive, se zaradi tega nisem odločil za študij glasbe. Sicer sem uspešno zaključil srednjo glasbeno šolo in imam opravljenih osem let učenja klasičnega petja.
No, nekega dne pa se je pokazala priložnost, da bi lahko nadomeščal pevca na sobotnem letu. To se mi je zdel čas, ko iz pravnih vod ne bi preveč zaplaval, bi pa izkusil, kako je služiti kruh s petjem. Z ženo sva odločitev za prijavo res močno premolila, ne samo da sem popolnoma spremenil kariero iz uradnika v umetnika, k temu je neizogibno prišel tudi pester urnik in vožnja v Ljubljano. Sem si rekel, da če Gospod meni, da je to pravi način, da udejanjim podarjene mi talente, potem bo že uredil … Ampak če ne kupiš srečke, ne moreš zadeti na loteriji.
Ko sem videl avdicijski material, mi je kar zastal dih, saj sem imel ravno pred eno dotično skladbo posebno strahospoštovanje. Med pripravo sem si prevedel tudi vsa besedila, da jih kot pevec lahko tudi primerno podam dalje. Neskončno me je zabavalo, ko sem ugotovil, da je besedilo te skladbe Vse, kar diha, naj slavi Gospoda! Kot sem povedal v začetku, je zame ta služba še vedno najboljši približek popolnosti. 😊
Ker je bila Cerkev od nekdaj velika podpornica glasbe, je tudi veliko zborovske glasbe prav sakralne in se z veseljem lahko pohvalim, da imam v službi kar nekaj slavljenja. Mi pa trenutno tudi pravno znanje zelo prav pride, kjer sem poleg pevca tudi namestnik predsednice sveta zavoda. Sem pa že moral dati skozi nekaj pravniške kalvarije. 😉
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Verjetno to, da preživim v kuhinji precej več časa kot moja žena. Oba zelo rada in dobro kuhava ter tudi rada dobro jeva, bila sva tudi na kar nekaj malo zahtevnejših kuharskih tečajih. Sem pa večinoma jaz tisti, ki pripravljam dnevne obroke.
"Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?"
Imam rad izzive, česar pri otrocih nikoli ne zmanjka, rad tudi navdušujem, za kar pa so otroci zelo dovzetni in odzivni. Res me napolni, ko pri hčerah vidim, da mi je uspelo vnesti navdušenje – nad večerno ožarjenim nebom, nad najlepšo jagodo z vrta …
Vaše življenje blagoslavljata tudi hčerki Hanna in Noa. Kako ste se odločili za njuni imeni?
Če bi bilo čisto po najino, bi bila Hanna kar nekaj let starejša. Za zakonca je to res bridka izkušnja, javna tabu tema in še vedno premalo govorimo o neplodnosti mladih. Ko enkrat padeš v kolesje zdravljenja, pa si prav šokiran, kako pogost pojav je to. A na koncu sva z ženo le bila deležna blagoslova in prišla je Hanna.
Nabor imen sva imela sicer okleščen na majhno kopico (med njimi je bila tudi Hanna) in se spraševala, katero naj bo. Večkrat v takšnih primerih vprašava Gospoda, kaj meni. Dal nama je konkreten namig in sva šla iskat v Sveto pismo, saj prerokinje Ane (hebrejsko Hanna) kaj dosti nisva poznala. Ko sva prebrala, da se je sama spopadala z neplodnostjo, so se ženi ulile solze in hitro je bilo jasno, kakšno ime bo nosila prvorojenka.
Kako sva pa pristala pri imenu Noa, pa nihče od naju ne zna čisto pojasniti. Ko sva ime že izbrala, sva začela brskati, ali je to tudi svetopisemsko ime (torej ženska različica Noeta). In je! Zaslužna, da lahko tudi ženske dedujejo po očetu, kadar ni moškega potomca. Ta odločnost in borbenost naju je zelo pritegnila.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Ljubezni do sočloveka, empatije in prijazne besede. Zadnje generacije so bile vzgojene oz. so vzgajane v izrazitem individualizmu, kjer je glavni protagonist posameznikov ego. Ravno to mi je v naši skupnosti v pastoralni zvezi najbolj všeč. Skupnost in grajenje skupnosti. Kristjani lahko preživimo samo kot skupnost in ne kot posamezniki, zato je povezovanje v Ljubezni res ključno za naš in človeški obstoj. Sam se tudi res trudim, da bližnjemu naklonim prijazno besedo, saj nikoli ne morem vedeti, kaj vse je doživel doma, kakšne skrbi ga tarejo … Ne maram pa, kadar ljudje mojo prijaznost zamenjajo za šibkost in naivnost, ker prej ali slej spoznajo, da temu ni tako.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Prej omenjena preizkušnja načrtovanja družine. Ko ugotoviš, da lahko narediš vse prav, pa ima vseeno Gospod glavno besedo. In ti ne preostane drugega, kot da se prepustiš ter samega sebe predaš v gnetenje.
